Psihične stiske med kmeti

Tveganje za samomor je med kmeti več kot trikrat večje kot pri drugih poklicnih skupinah, kažejo podatki za EU. Podatki o samomorih med kmečko populacijo v Sloveniji se ne zbirajo posebej, vendar psihične stiske naraščajo, opažajo na kmetijsko-gozdarski zbornici (KGZS), kjer kmetom ponujajo brezplačno psihosocialno podporo.

Od septembra 2022, ko je bila psihosocialna podpora vzpostavljena – financirana je iz strateškega načrta skupne kmetijske politike –, so izvedli več kot 800 svetovanj na sedežu zbornice, po telefonu, v primeru bolezni ali invalidnosti pa pridejo tudi na kmetijo, je povedala Lucija Pinterič. Raziskava, ki so jo opravili na zbornici, je potrdila rezultate raziskav iz tujine, in sicer, da imajo kmetje največ težav z nespečnostjo, izgorelostjo, tesnobo, anksioznostjo in depresijo. Okoli 80 odstotkov kmetov, ki se oglasi pri njih, je že spremljanih nekje v zdravstvenem sistemu zaradi težav v duševnem zdravju.

»V večini primerov so težave povezane z neurejenimi odnosi, ki so veliko psihično breme. Kmetje so vedno dajali prednost fizičnemu zdravju, saj sta bila delo in opravljena naloga zanje​ vrednoti, ki jim dajeta kruh. Duševno zdravje je bilo postranskega pomena, dokler se niso začele resne težave. Pri psihosocialni podpori se prav zato srečujemo s težkimi primeri, saj kmetje dokaj pozno pridejo po pomoč. Prepričanje, da zmorejo sami, da jim nič ne more priti do živega in da ne želijo nikogar obremenjevati, jim je dostikrat napoti v skrbi za duševno zdravje,« je dodala.

Pri psihosocialni podpori se srečujemo s težkimi primeri, saj kmetje dokaj pozno pridejo po pomoč, pravi Lucija Pinterič, vodja psihosocialnega svetovanja pri Kmetijsko-gozdarski zbornici. FOTO: Dejan Javornik

Največji stres kmetijska politika in ekstremno vreme

Na zbornici kmetom v stiski ponujajo pomoč v obliki pogovora in tudi drugih metod. »Poskušamo jih poslušati, opolnomočiti in spremljati ter jim pomagamo razviti večjo odpornost proti stresu. Zagotavljamo jim varen prostor, da se lahko izrazijo in povedo o svojih težavah, tudi najglobljih, o katerih se ne govori.« Tiste, ki jim ne morejo pomagati, napotijo v druge institucije: na center za socialno delo, klinike za odvajanje, v skupine za žalovanje, k specialistom psihoterapevtom za nasilje ...

Pinteričeva opaža, da je duševnih stisk med kmeti vse več, saj so tudi razmere v kmetijstvu vse težje. »Od kmetov se zahteva vedno več. Poleg tega da so pridelovalci hrane, so tudi tisti, ki skrbijo za krajino, delajo s težko mehanizacijo, z živalmi, zemljo, voditi morajo evidence, se znajti v nepredvidljivih situacijah, kot so izbruhi bolezni, nepredvidljive vremenske razmere (letos sta bili tako toča kot suša),« je naštela sogovornica. Druga raziskava, ki so jo naredili na zbornici, je pokazala, da slovenskim kmetom – podobno kot evropskim – največji stres povzročata kmetijska politika in zakonodaja (tako je odgovorilo 71 odstotkov od slabih 300 vprašanih), na drugem mestu so vremenski dogodki, kot so suša, poplave, zmrzal in toča (69 odstotkov).

Za izboljšanje duševnega zdravja bi se po besedah Pinteričeve morali bolj osredotočati na preventivo in programe z dolgoročnim stabilnim financiranjem. Za zmanjšanje stresa pa bi lahko zmanjšali administrativne ovire v okviru skupne kmetijske politike. Hitro spreminjajoča se zakonodaja, ki od kmetov zahteva vedno več, je poleg pridelave hrane zanje še dodatna obremenitev. Finančnih sredstev za kader, ki bi lahko podprl kmeta na različnih področjih, ni dovolj, poudarja Pinteričeva.