»Ime mi je Jani Vidmar. Zapomnite si, ker vam bom tečnaril.« Približno takole je v svojem slogu ljubiteljski naravovarstvenik iz vasi Zbure, ob kateri se razteza mokrišče Zdravci, zapečatil obljubo, ki jo je dobil od ministra za naravne vire in prostor. Zdravci zanj niso le mokrišče, za katero se že več kot desetletje bori, so tudi njegovo zatočišče, svojevrsten vrt, za katerega skrbi tako, da čim manj skrbi zanj. Ko je bilo ogroženo, je kupil tri dobre tri hektarje te za marsikoga ničvredne zemlje – samo zato, da bi ohranil mokrišče.

Ko se obiskovalec, navajen mestne sivine, v teh pomladnih dneh pripelje iz Šmarjeških Toplic, nadaljuje proti Šmarjeti in se nato po hribu spusti proti vasi Zbure, ga kar zaslepi zelenilo, ki kipi iz pokrajine. Ob tamkajšnjem potoku Radulja, za katerega pogosto slišimo, da je s 34 kilometri najdaljši v Sloveniji – »prevelik za potok in premajhen za reko« –, se razteza mokrišče, iz katerega se dvigajo stoletne, razvejene vrbe z debelimi in z rastlinjem obraslimi debli, visoko trstičje, poganja pisano cvetje, predvsem pa cvrči od življenja – na tleh, v vodi in v zraku. »Vse to so Zdravci,« pokaže Jani Vidmar, ko se iz vasi peljeva proti mokrišču.

Od Tičistana do Zbur

V vasi, ki ima nekaj več kot 160 prebivalcev, se je z družino ustalil pred približno dvanajstimi leti. Po teti je podedoval manjšo hišo, še kamnito, nekaj časa jo je uporabljal za vikend, potem pa sta s partnerico Dragano pomislila, da je nesmiselno plačevati najemnino v Ljubljani, ko pa je na voljo potencialni dom na Dolenjskem. Ta del Slovenije je imel, kot pravi sogovornik, že sicer vedno za svojega, čeprav so se njegovi starši že v študentskih letih preselili v Ljubljano in se je tam tudi on rodil ter živel 50 let.

Hiško sta res prenovila in za njo uredila svoj Tičistan, kakor lahko prenesemo ime znanega območja v ljubljanskem Tivoliju, ki je imel v življenju Janija Vidmarja prav tako pomembno vlogo. Kot otrok je namreč ves čas hodil v park, hranil veverice in ptice ter tako zlagoma zrasel v ljubiteljskega ornitologa.

Zdaj je že več kot 30 let član Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps), eden od soustanoviteljev dolenjske sekcije in tudi njen podpredsednik. Pa še mnogih drugih društev, povezanih z varstvom narave, kot med smehom doda: »Še sam ne vem, v koliko društvih sem član!« Pred dobrim letom je še sam dodal eno: Društvo za ohranjanje mokrišč Zdravci. S skrbjo za okolje, v šali pravi, po svoje vrača naravi, saj je pred upokojitvijo dolga leta delal v papirni industriji.

Mokrišča so idealen habitat za ptice, zato ni nič nenavadnega, da ga je vleklo v Zdravce. »Pogosto sem se hecal, da bom, ko bom zadel na lotu, kupil Zdravce,« vedro pripoveduje. Z loterijo se ni izšlo, potem pa so ga druge okoliščine privedle do tega, da je začel čisto resno razmišljati o nakupu.

Pozimi 2015/16 je namreč v praksi spoznal, kaj pomeni »sonaravno protipoplavno urejanje potokov«, ko so se pripeljali veliki gradbeni stroji in z velikimi skalami začeli na območju Nature 2000 regulirati bregove potoka Laknice in Radulje. »Kakšen smisel ima na območju mokrišča, kjer vode seveda poplavljajo, urejati protipoplavno zaščito?!« se še vedno sprašuje.

Kupčija

Tega projekta ni mogel več ustaviti, čeprav se je jezil, poskušal prepričati domačine in delavce ter v medijih opozarjal na ravno nasprotni učinek urejanja poplavnih območij. Je pa ugotovil, da lahko naslednje posege prepreči, če mokrišče preprosto kupi. In tako sta se z Dragano lotila kupčije. Resnici na ljubo so bili lastniki zemljišč takoj za, čeprav so ju sumničavo gledali in se spraševali, ali sta pri zdravi pameti, še zlasti ker je za vsak primer raje postavil za kanec višjo ceno.

Ne bi ravno mogli zapisati, da je šlo povsem brez težav in izgubljanja živcev, a na koncu je uspelo – prav na prvi rojstni dan njune hčerke Nike so posel sklenili, zato Jani Vidmar rad reče, da je bilo mokrišče darilo zanjo. To so bile sicer prve tri parcele, naslednje leto sta kupila še preostali del približno tri hektarje velike zaplate.

To je kajpak le del mokrišča, a k sreči lastniki sosednjih zemljišč, ki se raztezajo na tem območju, z njim nimajo nobenih posebnih namenov, kar je seveda nekaj najboljšega za mokrišče, zadovoljno sklene sogovornik. »Nikakor si ne želim biti veleposestnik in imeti 20 hektarjev. Vesel sem že, če tako ostane,« pripoveduje, ko se peljemo proti hiši tik ob Radulji, kjer je bil nekoč mlin in je tudi izhodišče za sprehod po Zdravcih. Po njem ne vodijo tlakovane poti, ampak steze, ki jih je označil le s košnjo.

Kot pravi, je vesel vsakega obiskovalca, ki je naklonjen naravi, z veseljem popelje na ogled tudi skupine, še zlasti šolske. To območje je tudi potencial za Šmarješke Toplice, ki zaradi zdravilišča veljajo za turistično občino. »Ljudje danes cenijo doživetja v naravi,« razmišlja, poleg tega so mokrišča, ki veljajo za ene najbogatejših ekosistemov, za vroče točke biodiverzitete, čedalje redkejša.

Okoli Radulje se dvigujejo drevesa, čeznjo vodi brv, sestavljena iz štirih debel (Štirimostovje, ga predstavi Vidmar), ob čemer lahko nepoučeni obiskovalec posumi na delo bobra. Tega mostu ta gradbeni mojster med živalmi res ni stesal, a ni treba dolgo hoditi, da najdemo njegove sledi. Z nabrežja v potok vodijo toboganom podobne poti, grmičevje in drevesa so oglodani, v vodi je naloženo vejevje in ostanki debel …

Ob vsem tem Jani Vidmar ne more skrivati radosti. Da bi se ob Raduljo vrnil bober, žival, ki je bila del slovenske favne že davno, je bila ena njegovih največjih želja, odkar je »posvojil« Zdravce. Kako vesel je bil, ko se je vrnil, najbolj slikovito opiše Dragana: »Z Miho Kroflom sta skakala od veselja in se objemala, ko sta fotografirala prvega bobra.«

Ta veliki glodavec, ki je v Sloveniji že izumrl, se je leta 1998, dve leti po tistem, ko so ga naselili na Hrvaškem, najprej pojavil ob izlivu Radulje v Krko. Da je prišel do Zdravcev, ki so oddaljeni 11 kilometrov, je po Vidmarjevi oceni potreboval kar deset let. Leta 2010 so že imeli mladiče, zdaj živi tam skupina do desetih bobrov, družbo jim delajo vidra in številne druge živali, zlasti ptice.

Na drevesih je videti številne gnezdilnice. »Tale je za smrdokavro,« pove ob eni izmed njih. »Te ptice na Dolenjskem lep čas ni bilo, zdaj se spet pojavlja. Tukaj se pojavi vsako leto, čeprav to ni ravno najprimernejši habitat zanjo.« Zatočišče in hrano lahko ptice in druge živali najdejo v votlih deblih veličastnih starih vrb, porušenih drevesih in njihovih ostankih, ki bi jih sicer vsak vesten lastnik s svojega vrta nemudoma odstranil.

V številnih deblih odmrlih dreves so luknje, ki jih je naredila žolna. »Za žolno je bistveno ravno to: stara drevesa, kjer se izležejo ličinke žuželk,« poudari. V Zdravcih je najti vse vrste žoln (razen seveda tistih, ki so tipično gozdne vrste, na primer triprsti detel), med njimi vijeglavko, našo edino žolno selivko, ki je posebna tudi po tem, da se hrani z jajčeci mravelj.

V Zdravcih je opaziti še več vrst čapelj, občasno črno štorkljo, celo belorepca, v tem času gnezdijo mlakarice, kasneje pa redke grahaste tukalice, mokoži, trstni cvrčalci, rakarji in druge trstnice. »Če hočeš imeti veliko ptic različnih vrst, potrebuješ kakovosten habitat. Če vzdržuješ habitat, se živali že naselijo,« navede Vidmar preprost recept.

Iz šašev in ločja, ki preraščajo mokrišče, se v tem času steguje veliki poletni zvonček, cvetijo kalužnice, odpirati se začenjajo cvetovi gabeza in močvirske perunike, največ okoli jezerca, v katerem je sogovornik pred dobrim mesecem posnel ščuko, ki se je iz Krke prišla drstit na poplavne travnike Radulje. Jezerce so izkopali letos pozimi, ko je narava še spala, da bi tudi poleti zadržali določene površine vode.

Okoli raste trstičje, biološka čistilna naprava, kakor poudari sogovornik, naslednji travnik so si prisvojili ločki, ob potki so cele zaplate mrtvih kopriv, okoli katerih brenčijo čmrlji, najnovejša Vidmarjeva obsesija. Doslej je v Zdravcih opazil sedem vrst. »Zelo so me navdušili,« vzklikne in identificira tistega, ki ravno prileti mimo: temni zemeljski čmrlj. »Pravijo, da so do štirikrat boljši opraševalci kot čebele. Oprašujejo tudi v hladnem in vetrovnem vremenu, ko čebele ne, in vrste, ki jih čebele ne, ker imajo daljši rilček. Paradižnik na primer oprašujejo predvsem čmrlji,« se razgovori.

Številna drevesa, zlasti tista mlajša, ki so jih zasadili (izbrali so predvsem vrste, ki so bogate v cvetenju in plodonosne), so ograjena z zaščitno mrežo. To so naredili skupaj s člani društva za ohranjanje mokrišč, številne pa tudi sam: »Ko sem bil mlajši, sem hotel vse naenkrat. Zdaj delam po malem. Pridem vsak dan, naredim lep sprehod in oblečem eno drevo ali dve. To je to. Ko enkrat usvojiš to miselnost, vidiš svet drugače.«

S člani društva pripravljajo različne dogodke, med njimi tridnevno obročkanje ptic, ki poteka septembra in je imelo lani že 90 udeležencev. Poimenovali so ga z besedno igro Ring-a-raja.

Ne z besedami, ampak s številkami pa so se poigrali ob postavitvi kažipota, ki ponazarja vodne poti v kilometrih: 23 kilometrov je od izvira Radulje, 11 do njenega sotočja s Krko, 43 do Save in 1949 kilometrov do Črnega morja. »Kaj nam ta smerokaz pove? Pokaže nam, kaj vse zasvinjamo, če zasvinjamo ta potok,« opozori naravovarstvenik.

nesmiselno in zakonsko neupravičeno

Ko se še enkrat ozre po Zdravcih, ponovi, da njegovi cilji pravzaprav niso veliki, da ne potrebuje denarja niti velikih projektov ali evropskih sredstev za naturacijo, kakor je pogosto slišati. »Želim si le, da država, če se tako trka po prsih glede trajnosti in zelenosti, naredi to, kar smo naredili mi, torej zaščiti mokrišče.«

»To območje je bilo vedno poplavljeno in upam, da vedno bo,« pravi, čeprav so bila vmes 60. in 70. leta, ko so tudi tam delali melioracijske jarke. »Jasno, da so ljudje, ki so bili navajeni, da se je tam kosilo in bolj intenzivno kmetovalo, in želijo, da bi to še naprej počeli. Jasno pa je tudi, da zakonodaja tega ne dovoljuje več.«

Naša zakonodaja na področju varstva narave je pravzaprav zelo dobra, težava je le v tem, da je nihče ne upošteva, že sama država ne. Takšen primer je neupoštevanje zakonskega določila, da se pet metrov ob potoku pušča obrežna vegetacija oziroma celo 15 metrov, če gre za večje slovenske reke ali vodovarstveno območje. Prav tako je prepovedano gnojenje na poplavnih travnikih, tudi tistih, ki so v lasti Sklada kmetijskih zemljišč, kar je bil tudi razlog, da je sogovornik na dogodku na Brdu osebno stopil do ministra za naravne vire in prostor Jožeta Novaka, ga opomnil na kršitev in pozval, naj vendar ravnajo v skladu z zakonom.

»Če bi ob vodotokih puščali že petmetrsko zarast, bi bili problemi z bobri minimalni, saj bi se prehranjevali s to zarastjo. Hkrati kmetje ne bi šli z njivami povsem do potokov in rek. Če so njive čisto blizu, gre seveda bober tja po hrano.« S tem bi tudi zmanjšali onesnaževanje vod s pesticidi in herbicidi.

»Edini 'problem' bi bil, da vodnogospodarska podjetja ne bi tako mastno služila, ker ne bi bilo treba porabljati davkoplačevalskega denarja za nekaj, kar ni smiselno in ekonomsko upravičeno,« sklene in pristavi, da najbrž ni naključje, da so med najbogatejšimi Slovenci lastniki podjetij, ki skrbijo za urejanje voda.

Romi, bobri in Jani Vidmar

Politika in pohlep sta zlasti za nekoga, ki se vsaj približno zaveda, kako pomembna je skrb za naravo za človeka – ne za človeka danes, ampak predvsem za njegove otroke in vnuke –, temi, ki bi ga lahko spravili v togoto, toda Vidmar o vsem tem govori nenavadno mirno. Ob tem se spomni na knjigo Mož, ki je sadil drevesa. V njej je glavni junak počel natanko to, kar pove naslov: zbiral semena in sadil drevesa. Samo to. Mineval je čas, začenjale in končevale so se vojne, on je naprej sadil drevesa in naredil največ.

S svojo vztrajnostjo je marsikoga prepričal, a si je nakopal tudi kar nekaj srditih nasprotnikov. Da je Jani Vidmar v tistih krajih ime, ki marsikoga spravi v bes, je slikovito povzel z izjavo za članek na portalu Zelena Hrvatska, ki je bil pred kratkim objavljen tudi v Sobotni prilogi Dela: »Številni ljudje tukaj sovražijo Rome, bobre in mene – v tem vrstnem redu.«

Tokrat izjavo popravi: »Napisali so, da v tem vrstnem redu, ampak mislim, da ni nujno. Prav lahko sem tudi jaz prvi,« med smehom ugotavlja, a resno doda, da s tem ni imel v mislih samo sebe, ampak na splošno ljudi, ki jim je mar za naravo. »Pri nas je beseda naravovarstvenik žal pogosto kletvica.«