Tiskane izdaje
Včeraj je bil »Overshoot Day«, dan, ko človeštvo »stopa čez rob« in vstopa v ekološki dolg in bo prihodnje štiri mesece živelo na račun prihodnjih generacij in virov, ki so bili namenjeni njim. Naš planet nam lahko namreč zagotovi le določeno količino naravnih resursov in ekosistemskih uslug, ki pa jih vsako leto porabimo prej, saj se naš ekološki odtis povečuje iz leta v leto. Samo v zadnjih 20 letih smo ta datum pomaknili za skoraj dva meseca, kljub vsem političnim dogovorom, sporazumom in politični retoriki o večji učinkovitosti gospodarstva in prehoda na trajnostni razvoj v skladu z omejitvami planeta.
V našem morju rib že skoraj ni več. Foto Uroš Hočevar/Delo
Pojem »v mejah narave« se meri s pomočjo ekološkega odtisa. Ekološki odtis sešteva povpraševanje po produktivnih območjih, vključno s področji, potrebnimi za pridelavo hrane, vlaken, lesa, shranjevanje ogljikovega dioksida in prostora za infrastrukturo. Glede na sedanje število svetovnega prebivalstva nam naš planet nudi le 1,8 globalnega hektara (gha) biološko produktivne površine na osebo. Torej bi moral biti povprečni ekološki odtis na osebo v svetu bistveno pod to mejo, da bi lahko zagotovili vire za rastočo populacijo ljudi ter dovolj življenjskega prostora za divje živali in rastline.
Pod največjim pritiskom je naše podnebje, od katerega smo odvisni vsi, sledijo morja in oceani ter gozdovi. Iz morij polovimo preveč rib, ki se nimajo časa razmnožiti do zdravih populacij. Podnebje postaja čedalje bolj nestabilno zaradi (še vedno naraščajočih) izpustov ogljikovega dioksida, ki ga naši oceani in gozdovi ne zmorejo vsega absorbirati. Po eni strani, ker krčimo vse več gozdov, še posebej v Južni Ameriki in Indoneziji zaradi govedoreje in palmovega olja, po drugi pa so oceani na robu svojih zmogljivosti, saj se količina absorbiranega CO2 že pozna na njihovem pH in postajajo vse bolj kisli. To je tudi eden od razlogov odmiranja velikega koralnega grebena pri Avstraliji. Zaradi tega ostaja vse več ogljikovega dioksida v atmosferi, kar segreva ozračje in povzroča vse več vročinskih valov, ujm in toč ter na drugi strani dolgotrajne in uničujoče suše.
Tudi onesnaženja ubijajo živelj. Foto Leon Vidic/Delo
Slovenci nismo nedolžni in se pri našem ekološkem odtisu ne moremo izgovarjati na majhnost in odvisnost od globalnih tokov. Naša individualna poraba fosilnih goriv je primerljiva z večino prebivalcev tako imenovanega zahodnega sveta. Če bi vsi na svetu živeli kot povprečen Slovenec, bi potrebovali skorajda tri Zemlje, naš ekološki odtis na prebivalca pa je celo večji kot v Italiji.
Seveda je naš skupni ekološki odtis minimalen v primerjavi z velikimi državami, kot so Kitajska ali ZDA, a prav naša majhnost in velikost večjega mesta nam omogočata eksperimentiranje, hitrejše uvajanje novih rešitev in pospešen prehod v brezogljično družbo. Namesto da bi bila Slovenija prva država, ki bi uradno testirala »hyperloop« Elona Tuska v Evropi, ki potuje s hitrostjo tisoč kilometrov na uro, se mi pogovarjamo o tem, ali se bodo naši vlaki vozili 50 ali 70 kilometrov na uro ter ali bo dvotirna proga do Kopra. Naši politični voditelji in gospodarska elita so nekako obtičali na sredini 20. stoletja, tako po razmišljanju kot po tehnoloških rešitvah (Teš 6 je le eden od primerov), medtem pa so napredne družbe in mesta v marsičem že v letu 2050. Solarna revolucija 2.0 je v polnem zamahu tudi zaradi Tuska in razvoja baterij, solarnih strešnih kritin, ki so cenejše in trajnejše od sedanjih, ter rešitev za energetska omrežja, da bodo sposobna sprejeti več obnovljivih virov. Kako se odziva Slovenija? Za skorajda desetletje popolnoma omrtvi svoj solarni trg in skorajda na boben spravi naše edino podjetje, ki proizvaja solarne panele.
Naše vlake je že zdavnaj povozil čas. Foto Jure Eržen/Delo
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
