Tiskane izdaje
»Tako zapleteno zakonodajo imamo, da v marsikaterem podjetju ne morejo nič narediti. Predpise bi bilo treba poenostaviti in jih nato upoštevati. Zdaj je veliko predpisov napisanih tako, da jih je mogoče obiti. Verjetno namenoma,« pravi Milenko Roš.
Na konferenci Evropskega združenja za vodo (EWA) v Bruslju je doktor kemijskih znanosti Milenko Roš za svoje zasluge kot prvi Slovenec do zdaj prejel posebno priznanje – medaljo Williama Dunbarja. Roš je bil od leta 1971 zaposlen na Kemijskem inštitutu v laboratoriju za kemijo, biologijo in tehnologijo voda ter ga vodil več kot 25 let, vse do svoje upokojitve leta 2009. Soustanovil je tudi Slovensko društvo za zaščito voda (SDZV), bil je predsednik društva in član upravnega odbora Mednarodnega združenja za vodo (IWA) od leta 1995 do 2011 ter bil tudi pobudnik, da je SDZV postal član EWA. Roš je še vedno dejaven, rad se ukvarja s športom. Če bi lahko začel kariero znova, bi proučeval živo vodo.
Milenko Roš. Foto osebni arhiv
Dobili ste pomembno evropsko stanovsko nagrado. Je to priznanje za življenjsko delo ali tudi spodbuda za naprej?
To je bolj nagrada za življenjsko delo. Podeljujejo jo za znanstveno delo in delo na področju društev za zaščito vode. Več let sem bil predsednik slovenskega društva za zaščito vode in tudi za nagrado me je predlagal upravni odbor tega društva.
Imate veliko izkušenj. Kaj se je spremenilo v odnosu do vode v zadnjih letih?
V zadnjih 15 letih smo sprejeli zelo veliko različnih uredb, zakonov in podzakonskih aktov, veliko predpisov smo dopolnili, žal pa niso vsi predpisi usklajeni. Od takrat, ko sem prišel na Kemijski inštitut se je zelo veliko spremenilo. Začeli smo raziskave kakovosti rek v Sloveniji in se vključevati tudi v mednarodne raziskave. Ko so nas ljudje videli na terenu ob jemanju vzorcev, so začeli zgolj obtoževati drug drugega za onesnaženje. Do 80. let se je ozaveščenost nekoliko izboljšala in ljudje so se začeli spraševati, kaj bi še bilo mogoče izboljšati. V preteklih letih smo naredili veliko, zgradili smo čistilne naprave in kanalizacijo, a ostalo je še zelo veliko dela, poleg tega da se zavest o pomembnosti vode spet slabša. Nekateri ljudje ne upoštevajo predpisov, če jih je mogoče obiti. To je težava.
Milenko Roš z nagrado Evropskega združenja za vodo. Foto osebni arhiv
V nekdanji skupni državi so ostajale vodne skupnosti, ki so bile bolj povezane z okoljem. Zdaj poskušajo to organiziranost obnoviti z direkcijo za vode z izpostavami.
Vodne skupnosti so na določenih območjih urejale celoten sistem voda, od zaščite voda do zaščite pred vodami. Zdaj imamo ministrstvo za okolje in agencijo za okolje, ki naj bi to urejala, a vedno zmanjka denarja. Tu se vse ustavi in vsak spet kaže na drugega. Vsak malo večji dežek povzroči poplave, kar je ena od posledic nečiščenja delov porečij. Uspešnosti direkcije za vode pa ne bi ocenjeval. To je vzporeden organ, ki za zdaj še ni dal večjih rezultatov. Ukvarjati se mora z zakonodajo, ki ni usklajena. Več bi morali pri tem sodelovati z društvi in ljudmi, ki o razmerah nekaj vedo.
Slovenija je zapisala vodo v ustavo. Kako gledate na to?
Po eni strani je to zelo dobro, po drugi pa slabo. Zdaj bi vsak rad vodo na vsakem koraku, Ljubljana je že postavila več pitnikov. To ni pravi namen zapisa v ustavi. Imamo tudi težavo z Romi, ki hočejo vodovod do vsake hiše, čeprav je postavljena nelegalno. Pravijo, da imajo po ustavi pravico do vode.
Medalja za življenjsko delo. Foto arhiv Milenka Roša
Kaj bi bilo treba spremeniti? Vode ne jemljemo kot življenjsko pomembne snovi.
Prav to je težava. Ljudje menijo, da je imeti vodo samo po sebi umevno. Res je voda pri nas tako rekoč brezplačna, plačati je treba storitve oziroma to, da nekdo pripelje vodo do pipe, jo nato odvede in očisti onesnaženo vodo. Vendar voda kmalu ne bo več samoumevna dobrina nikjer, niti pri nas. Ravno sem proučeval čiščenje vode na Novi Zelandiji, zlasti čiščenje jezer. Lani so sprejeli predpis, s katerim želijo zelo izboljšati kakovost vode v rekah in jezerih, čeprav imajo čistejše, kot jih imamo mi. Vse več imajo turizma in onesnaževanje voda postaja čedalje večja težava. Problem je kmetijstvo tako kot pri nas. Tam zelo veliko namakajo, 77 odstotkov vse vode porabijo za ta namen. Tako nastane razpršeno onesnaženje, ki ni nadzorovano. V tovarni imate eno cev, kjer se zbira vsa onesnažena voda, zato je nadzor preprostejši.
Kaj bodo naredili?
Najprej bodo povečali število meritev. Hkrati bodo posodobili čistilne naprave. Veliko bodo vložili tudi v izobraževanje ljudi, kar pri nas zelo manjka.
Imamo pa kar veliko težav, od nesreče v Kemisu in onesnaženja voda, do drugih nesreč.
Vse to izvira iz povečevanja dobička. Ljudje hočejo zaslužiti, tovarne, ki zbirajo odpadke, hočejo zaslužiti čim več, zato kopičijo odpadke, namesto da bi jih predelovale. Na Novi Zelandiji za namakanje uporabljajo prečiščeno vodo. To se bo moralo zgoditi v več državah. V Larnaki na Cipru imajo vsi hoteli čistilne naprave, s prečiščeno vodo pa zalivajo zelenice.
Vse, kar spustimo v vodo, se vključi v vodni krog. Mikroplastike čistilne naprave ne ustavijo.
Na to nismo prej niti pomislili. Klasične čistilne naprave bi lahko ustavile mikroplastiko, če bi imele še končno filtriranje vode, kar v nekaterih državah že uvajajo. Nekaj mikroplastike se usede v blato, nekaj je ustavijo mikro- ali celo nanofiltri.
Kako pa iz vode očistiti pesticide?
To težavo imajo povsod. Pesticide in umetna gnojila naj bi delno uporabljali, vendar se velikokrat zgodi, da jih kmetovalci za gotovost delovanja dodajo še malo več. Presežek gre v vodo. Onesnaženo vodo bi tako morali prestreči in jo očistiti oziroma nevarne snovi oksidirati. To so sodobni načini čiščenja.
Milenko Roš ima kaj povedati tudi evropski vodarski stroki. Foto osebni arhiv
Se sploh da prestreči vodo, ki odteka s polja?
Ena večjih težav so bile deponije odpadkov in izcedne vode. Sodobna odlagališča imajo neprepustno dno, ki ujame izcedne vode. A z odpadki bo še veliko težav.
Kako rešiti težavo z upadanjem podtalnice ob Muri? S hidroelektrarnami?
To ni ravno moje področje, nisem hidrotehnik. Ena prvih rešitev je čiščenje odpadne vode ob Muri, povsod to še ni urejeno. Hkrati je treba izobraževati tiste, ki uporabljajo pesticide in umetna gnojila.
Minister za kmetijstvo ima nekoliko drugačen pogled na razmere.
Problem je neusklajenost med ministrstvoma za kmetijstvo in za okolje. Kmetijstvo je v zadnjem času eden večjih onesnaževalcev okolja, a ni nobenega dogovora, da bi se na tem področju kaj spremenilo. V drugih državah so imeli enake težave, a so se morali dogovoriti. Na Novi Zelandiji so ugotovili, da se turizem povečuje, kmetijstvo raste, prav tako onesnaženje. Jezera so se v desetih letih poslabšala za 68 odstotkov, in če se bo tako nadaljevalo, jih bodo uničili. Sprejeli so ukrepe, zanje namenili več milijard evrov in začeli delati, proučili so vsak primer posebej. Največkrat so predpisali kakovost vode za namakanje in dinamično omejili vnos onesnaženja v jezera in reke. V primerih, ko je voda že tako onesnažena, je dovoljeno v reko ali jezero spustiti praktično pitno vodo.
Več je bilo dokumentarnih oddaj, v katerih vidimo, da v nekaterih državah reke dojemajo kot kanale za odmetavanje smeti.
To je značilno v Indiji in še v marsikateri državi. V Teheranu sem videl na vsaki strani ceste metrski kanal, v katerega gredo vse smeti in odpadne vode. Vse to potem odplavi na polja.
Pri nas so greznice postale nekakšna socialna kategorija. Kako gledate na to?
Pretočne greznice pri novogradnjah so prepovedane že nekaj let. Za obstoječe stavbe pa so zahtevo za zamenjavo pretočnih z nepretočnimi greznicami ali malimi čistilnimi napravami premaknili z leta 2017 na 2022. Nepretočne greznice so povprečno zelo drage, saj jih je treba prazniti po petkrat na leto. Veliko bolj se izplača postaviti malo čistilno napravo. Če seveda izbereš pravega ponudnika.
Ponudbo so v Nemčiji že uredili. Ponudniki morajo imeti certifikat kakovosti, jamčiti za delovanje čistilne naprave in zagotavljati servis.
Pri nas je mogoče 50 ponudnikov malih čistilnih naprav, od tega je 45 trgovcev, le pet je takih, ki vedo, kaj prodajajo. Kot zasebniki ljudje kupijo od tistega, ki jih bolj prepriča. Nekateri ponujajo naprave, ki ne potrebujejo energije, ne proizvajajo blata ali drugih odpadkov. Nekateri vemo, da to tehnično ni mogoče, a ljudje bodo to kupovali. Če nekdo kupi malo čistilno napravo za hišo ali dve hiši, mora imeti na voljo servis, ki ga v veliko primerih ni, poleg tega pa jamstvo, da bo naprava delovala tako, kot je predstavljeno v prospektu, v celotni življenjski dobi.
Še certifikat za medaljo. Foto arhiv Milenka Roša
Kaj je največja težava slovenskega vodarstva?
Zakonodajo bi morali precej spremeniti, saj je tako zapletena, da v nekaterih podjetjih in stanovanjskih hišah ni mogoče narediti nič. Različni strokovnjaki na isto vprašanje različno odgovarjajo. Pričakovali bi tudi, da če določen primer dobi višja stopnja, ga bo rešila, ne pa poslala spet na prvo stopnjo, celo večkrat. To mi je kot tehniku povsem nelogično.
Ko je nekaj nekomu v interesu, pa je hitro mogoče napisati in uveljaviti nov zakon.
To je narobe. Vsi zakoni bi bili povsem dovolj za vse primere,
Kako ste sodelovali na začetku kariere?
Takrat so nas poklicali z zveze vodnih skupnosti, naredili smo projekt in delali. Sodelovanja z gospodarstvom ni bilo veliko. V ekipi smo bili kemiki, biologi, strojniki in elektrotehniki in prva tri leta smo potrebovali za to, da smo se razumeli. Biologija ima povsem drugačno sistematiko kot kemija.
Nazadnje ste sestavili slovar izrazov s področja voda.
Že na Kemijskem inštitutu je vsak uporabljal določen izraz za drugo stvar. Te izraze sem zbiral 25 let, nazadnje sem v to potegnil še biologa Mihaela Tomana. Namen je, da vsi uporabljamo iste izraze za iste stvari, dodani so tudi ustrezni angleški izrazi.
Vode je treba čistiti, brez tega ne bo šlo. Foto arhiv Milenka Roša
To področje sem dejavno proučeval. Dokazano je, da so vsi dobri izviri veliko boljši kot vsaka druga voda, naj bo iz pipe ali plastenke. Videli smo študije kristalov vode, pri zamrznjeni izvirni vodi so kristali enakomerni, pri onesnaženi so skrivenčene oblike. Verjetno je veliko odvisno od tega. Če bi lahko še enkrat začel kariero, bi si ob delu uredil zamrzovalnico in mikroskop. Vsa večja mesta so zrasla ob velikih rekah in čistih izvirih. Mi bi morali ohraniti svoje vode in narediti vse, da bodo čistejše. Ne zgolj z gradnjo čistilnih naprav, tudi z znanostjo in novimi tehnologijami. A pri nas se ustavi že pri znanosti. Pred 30 leti sem kot mladi raziskovalec imel na voljo trikrat več denarja, kot ga imajo mladi raziskovalci zdaj. To je žalostno, ker postajamo provinca, pa nam ne bi bilo treba. Denarja je dovolj, le narobe je razporejen.
