Nemčija za pravičnejšo in bolj trajnostno preskrbno verigo
Podjetja z več kot 500 zaposlenimi bodo morala dokazati, da tudi v tujini ne kršijo človekovih pravic in spoštujejo okoljske omejitve.
Odpri galerijo
Nemška podjetja bodo morala vzdolž celotne preskrbovalne verige spoštovati pravice delavcev. FOTO: Jure Eržen/Delo
Nemška zvezna vlada načrtuje v začetku leta 2021 sprejetje zakona o preskrbovalni verigi, ki bo od nemških podjetij zahteval obvezen skrbni pregled spoštovanja človekovih pravic in okoljskih zahtev pri njihovih dobaviteljih v drugih državah. Napovedana poteza je dobila široko podporo nevladnih organizacij s področja okoljske in družbene pravičnosti ter številnih podjetij.
»Težava je, da industrializirane države eksternalizirajo oziroma selijo proizvodnjo v države v razvoju, s čimer znižujejo proizvodne standarde, ki veljajo v naših bogatih družbah.« S tem so kršeni tudi socialni in okoljski standardi, ki so v Nemčiji široko uveljavljeni. »Sprejemamo in utrjujemo izkoriščanje drugih človeških bitij in narave v državah v razvoju,« je za Deutsche Welle izjavil minister za gospodarsko sodelovanje in razvoj Gerd Müller.
Leta 2018 se je nemška vladna koalicija dogovorila, da bo ob neuspehu prostovoljnih zavez podjetij o spoštovanju človekovih pravic in okoljskih omejitev sprejela zakon, ki bo uredil to področje. Prvo poročilo s konca lanskega leta, ki je pod drobnogled vzelo več kot 5500 velikih nemških podjetij z več kot 500 zaposlenimi, je pokazalo, da prostovoljne zaveze podjetij niso izpolnile pričakovanj. Zgolj 18 odstotkov pregledanih podjetij je uvedlo sistem za nadzor nad proizvodnjo njihovih izdelkov v drugih državah. Drugo poročilo, objavljeno pred kratkim, pa, da je takšen sistem uvedlo 22 odstotkov podjetij.
Zvezni gospodarski minister Gerd Müller in zvezni minister za delo Hubertus Heil sta zato za september naznanila predlog zakona, ki bo od nemških podjetij zahteval skrbni pregled spoštovanja človekovih pravic in pravic narave vzdolž celotne preskrbovalne verige – ne le v Nemčiji, temveč v vseh državah, iz katerih dobavljajo surovine, jih predelujejo in izdelujejo končne izdelke. S tem bi izkoreninili tudi otroško delovno silo; samo v nasadih kakavovcev v Slonokoščeni obali in Gani dela 2,26 milijona otrok, kaže poročilo univerze v Chicagu.
Predlog zakona bo od podjetij z več kot 500 zaposlenimi zahteval, da morajo dokazati, da med njihovimi dejavnostmi v tujini niso kršene pravice delavcev in prebivalcev oziroma se ne uničuje narava (deforestacija). Če so, morajo izvesti popravljalne ukrepe. Podjetja bodo morala objavljati tudi letna poročila, v katerih bodo morala pojasniti svoje aktivnosti za preprečevanje omenjenih kršitev. Med sektorji, ki jih bo zakonodaja zajela, so omenjeni kmetijstvo, energetika, rudarstvo, tekstilna in usnjarska industrija ter proizvajalci elektronike.
Napovedani zakonski predlog je podprlo več kot 60 podjetij, med njimi tudi Iniciativa za trajnostne kmetijske preskrbovalne verige (Ina), ki združuje 33 podjetij (Nestle, Symrise, Tchibo, Rewe, Alfred Ritter, Drogerie Markt …) in več nevladnih organizacij (WWF, Rainforest Alliance, Fairtrade). Nasprotujejo pa mu podjetniška združenja, češ da so podjetja že zdaj pod velikim pritiskom zaradi pandemije covida-19. Nemška vlada želi problematiko razširiti tudi na evropsko raven, obravnavati jo namerava med zdajšnjim predsedovanjem svetu EU.
Tudi drugod po Evropi se krepijo pritiski na odločevalce in industrijo, naj ukrepa in prepreči uvoz izdelkov, na primer govejega mesa, palmovega olja in soje, katerih pridelava oziroma proizvodnja je povezana z nezakonito sečnjo amazonskega in drugih tropskih gozdov.
Nedavno je izbruhnil spor med Greenpeaceom, britansko trgovsko verigo Tesco in največjim predelovalcem mesa na svetu, brazilskim podjetjem JBS. Tesco, ki ga je Greenpeace v poročilu obtožil, da nabavlja goveje meso od rejcev in pridelovalcev krme v Amazoniji, ki nezakonito sekajo gozdove, je napovedal, da bo do leta 2025 za vse svoje izdelke dosegel cilj nič deforestacije. Pozval je tudi k sprejetju nacionalnega zakona, ki bi prepovedal sodelovanje britanskih podjetij pri nezakoniti sečnji gozdov.
»Težava je, da industrializirane države eksternalizirajo oziroma selijo proizvodnjo v države v razvoju, s čimer znižujejo proizvodne standarde, ki veljajo v naših bogatih družbah.« S tem so kršeni tudi socialni in okoljski standardi, ki so v Nemčiji široko uveljavljeni. »Sprejemamo in utrjujemo izkoriščanje drugih človeških bitij in narave v državah v razvoju,« je za Deutsche Welle izjavil minister za gospodarsko sodelovanje in razvoj Gerd Müller.
Leta 2018 se je nemška vladna koalicija dogovorila, da bo ob neuspehu prostovoljnih zavez podjetij o spoštovanju človekovih pravic in okoljskih omejitev sprejela zakon, ki bo uredil to področje. Prvo poročilo s konca lanskega leta, ki je pod drobnogled vzelo več kot 5500 velikih nemških podjetij z več kot 500 zaposlenimi, je pokazalo, da prostovoljne zaveze podjetij niso izpolnile pričakovanj. Zgolj 18 odstotkov pregledanih podjetij je uvedlo sistem za nadzor nad proizvodnjo njihovih izdelkov v drugih državah. Drugo poročilo, objavljeno pred kratkim, pa, da je takšen sistem uvedlo 22 odstotkov podjetij.
Zvezni gospodarski minister Gerd Müller in zvezni minister za delo Hubertus Heil sta zato za september naznanila predlog zakona, ki bo od nemških podjetij zahteval skrbni pregled spoštovanja človekovih pravic in pravic narave vzdolž celotne preskrbovalne verige – ne le v Nemčiji, temveč v vseh državah, iz katerih dobavljajo surovine, jih predelujejo in izdelujejo končne izdelke. S tem bi izkoreninili tudi otroško delovno silo; samo v nasadih kakavovcev v Slonokoščeni obali in Gani dela 2,26 milijona otrok, kaže poročilo univerze v Chicagu.
Greenpeace je brazilsko podjetje JBS obtožil, da nabavlja goveje meso od rejcev in pridelovalcev krme v Amazoniji, ki nezakonito sekajo gozdove. FOTO: Paulo Whitaker/Reuters
Zakonski okvir podprlo več kot 60 podjetij
Predlog zakona bo od podjetij z več kot 500 zaposlenimi zahteval, da morajo dokazati, da med njihovimi dejavnostmi v tujini niso kršene pravice delavcev in prebivalcev oziroma se ne uničuje narava (deforestacija). Če so, morajo izvesti popravljalne ukrepe. Podjetja bodo morala objavljati tudi letna poročila, v katerih bodo morala pojasniti svoje aktivnosti za preprečevanje omenjenih kršitev. Med sektorji, ki jih bo zakonodaja zajela, so omenjeni kmetijstvo, energetika, rudarstvo, tekstilna in usnjarska industrija ter proizvajalci elektronike.
Doris Letina. FOTO: Sobota Info
Doris Letina, Zveza slovenske podeželske mladine
Zagotovo je tudi pri nas prostor za izboljšave, vendar si upam trditi, da sta pri nas zaščita delavcev in okolju prijazna pridelava hrane že kar dobro regulirani. Nimamo pa urejenih temeljev, kar ni samo skrb vzbujajoče, ampak alarmantno. Primerno plačilo za kmeta še vedno ni samoumevno, pogosto ni niti upoštevano. Vsak člen v prehranski verigi je (vsaj na papirju) enako pomemben, vendar je kmet še vedno tisti, ki nima (enakopravne) pogajalske moči. Pridela kakovosten proizvod in na koncu prejme manj kot petino končne vrednosti. Tudi to je eden izmed pomembnih razlogov, zakaj je kmetij vsak dan manj, kmetje pa vedno starejši. Kaj bi morali spremeniti? Kmetijstvo je gospodarska panoga, biti mora rentabilno. Potrebuje resurse, ki pa jih na kmetiji vse prevečkrat primanjkuje. Vsi zahtevamo okolju prijazno kmetovanje, biodiverziteto, kakovostno hrano, toda na koncu dneva nas je malo za to pripravljenih tudi plačati.
Zagotovo je tudi pri nas prostor za izboljšave, vendar si upam trditi, da sta pri nas zaščita delavcev in okolju prijazna pridelava hrane že kar dobro regulirani. Nimamo pa urejenih temeljev, kar ni samo skrb vzbujajoče, ampak alarmantno. Primerno plačilo za kmeta še vedno ni samoumevno, pogosto ni niti upoštevano. Vsak člen v prehranski verigi je (vsaj na papirju) enako pomemben, vendar je kmet še vedno tisti, ki nima (enakopravne) pogajalske moči. Pridela kakovosten proizvod in na koncu prejme manj kot petino končne vrednosti. Tudi to je eden izmed pomembnih razlogov, zakaj je kmetij vsak dan manj, kmetje pa vedno starejši. Kaj bi morali spremeniti? Kmetijstvo je gospodarska panoga, biti mora rentabilno. Potrebuje resurse, ki pa jih na kmetiji vse prevečkrat primanjkuje. Vsi zahtevamo okolju prijazno kmetovanje, biodiverziteto, kakovostno hrano, toda na koncu dneva nas je malo za to pripravljenih tudi plačati.
Napovedani zakonski predlog je podprlo več kot 60 podjetij, med njimi tudi Iniciativa za trajnostne kmetijske preskrbovalne verige (Ina), ki združuje 33 podjetij (Nestle, Symrise, Tchibo, Rewe, Alfred Ritter, Drogerie Markt …) in več nevladnih organizacij (WWF, Rainforest Alliance, Fairtrade). Nasprotujejo pa mu podjetniška združenja, češ da so podjetja že zdaj pod velikim pritiskom zaradi pandemije covida-19. Nemška vlada želi problematiko razširiti tudi na evropsko raven, obravnavati jo namerava med zdajšnjim predsedovanjem svetu EU.
Vladimir Mićković. FOTO: Osebni arhiv
Vladimir Mičković, restavracija Kucha
Za pravično in funkcionalno prehrambno verigo bi morali spremljati več parametrov: ohranjanje kakovosti prsti, dolžino poti pridelka do trgovine, učinkovitost porabe virov, socioekonomsko varnost vpletenih, trajnostnost embalaže in hranilno vrednost. Če bi nam vse to uspelo združiti v enoten standard, ki bi ga v prihodnjih desetih letih morali doseči vsi, bi bili na dobri poti. Glede na urgentnost razmer zaradi klimatskih sprememb pa menim, da je nujen radikalen pristop. Lahko bi začeli z davkom na dolžino opravljene poti pridelka. To bi nekoliko zavrlo absurd globalnega prehranskega trga, ki je trenutno brez regulacije. Opozoriti moramo tudi na dejstvo, da smo se oddaljili od bistva prehrane. Večine prehrambnih izdelkov ne potrebujemo. Velik del trgovskih polic je zapolnjen s predelano hrano dvomljive kakovosti. Prehrambni sistem deluje pod predpostavko, da se ljudje vsak dan hranimo, kot da smo na otroški rojstnodnevni zabavi.
Za pravično in funkcionalno prehrambno verigo bi morali spremljati več parametrov: ohranjanje kakovosti prsti, dolžino poti pridelka do trgovine, učinkovitost porabe virov, socioekonomsko varnost vpletenih, trajnostnost embalaže in hranilno vrednost. Če bi nam vse to uspelo združiti v enoten standard, ki bi ga v prihodnjih desetih letih morali doseči vsi, bi bili na dobri poti. Glede na urgentnost razmer zaradi klimatskih sprememb pa menim, da je nujen radikalen pristop. Lahko bi začeli z davkom na dolžino opravljene poti pridelka. To bi nekoliko zavrlo absurd globalnega prehranskega trga, ki je trenutno brez regulacije. Opozoriti moramo tudi na dejstvo, da smo se oddaljili od bistva prehrane. Večine prehrambnih izdelkov ne potrebujemo. Velik del trgovskih polic je zapolnjen s predelano hrano dvomljive kakovosti. Prehrambni sistem deluje pod predpostavko, da se ljudje vsak dan hranimo, kot da smo na otroški rojstnodnevni zabavi.
Tudi drugod po Evropi se krepijo pritiski na odločevalce in industrijo, naj ukrepa in prepreči uvoz izdelkov, na primer govejega mesa, palmovega olja in soje, katerih pridelava oziroma proizvodnja je povezana z nezakonito sečnjo amazonskega in drugih tropskih gozdov.
Nedavno je izbruhnil spor med Greenpeaceom, britansko trgovsko verigo Tesco in največjim predelovalcem mesa na svetu, brazilskim podjetjem JBS. Tesco, ki ga je Greenpeace v poročilu obtožil, da nabavlja goveje meso od rejcev in pridelovalcev krme v Amazoniji, ki nezakonito sekajo gozdove, je napovedal, da bo do leta 2025 za vse svoje izdelke dosegel cilj nič deforestacije. Pozval je tudi k sprejetju nacionalnega zakona, ki bi prepovedal sodelovanje britanskih podjetij pri nezakoniti sečnji gozdov.
