Odmakniti se od tega, kar nam vsiljujejo

Za zdaj vodnik, konec leta pa priročniki za skupnostno upravljanje z viri.

Objavljeno
14. junij 2016 17.48
Celjski sejem
Borut Tavčar
Borut Tavčar
Ljubljana - Umanotera, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC) in Inštitut za politike prostora (Ipop) so danes izdali Vodnik po skupnostnem upravljanju z življenjskimi viri.

»Vodnik govori o blaginji. O tem, da jo imamo ob obilju virov, s katerimi je obdarjena Slovenija, na dosegu roke. In o tem, da nam polzi med prsti, kot dragocena, a slabo izkoriščena deževnica. Predvsem pa o tem, da si blaginje ne moremo zagotoviti kot posamezniki, ampak se moramo zanjo zavzeti kot skupnost. In da se bogastvo virov pretvori v celovito in trajno blaginjo za ljudi šele, ko znamo z viri upravljati na vzdržen in sonaraven način, pri tem pa braniti suverenost in gojiti avtonomno razmišljanje,« pravijo v nevladnih organizacijah, ki so oznanile tudi »začetek daljšega posvečanja tej temi«.

Iščejo občino

V petek bodo pripravili konferenco z razpravo, pa tudi delavnico za občine. V projektu, ki ga sofinancira ministrstvo za okolje in prostor iz podnebnega sklada, bodo izbrali občino (rok za prijave občin je do 1. julija), s katero bodo pripeljali tri projekte skupnostnega upravljanja do stopnje, ko ostane le še izvedba.

»V Bruslju in finančnih ustanovah ne skrbijo za blaginjo lokalnih skupnosti,« je dejala Renata Karba iz Umanotere. Med dobre prakse sodijo urbano vrtičkarstvo na opuščenih gradbiščih, obnova skupnih površin, več je tudi energetskih zadrug in drugega, vendar zlasti v tujini, kjer imajo zadruge lastnikov vetrnic ali, v mestih, sončnih elektrarn. Iz tujine je v vodniku tudi glavnina dobrih praks iz mobilnosti, izjema so prevozi.org. Skupnostnega lastništva avtomobilov, kar imajo v Švici že 12 let, pa pri nas še ni. »En skupen avto prihrani 13 parkirnih prostorov,« je povedal Marko Peterlin iz Ipopa.

Priročniki bodo natančni

Večji zalogaj bo samooskrba s hrano. Kljub nizki stopnji samooskrbe v Sloveniji še vedno množično pozidavajo kmetijska zemljišča, še vedno je ogrožena tudi suverenost pri oskrbi s semeni. V Umanoteri opozarjajo, da bo treba za višjo stopnjo samooskrbe zmanjšati porabo mesa. Senka Šifkovič Vrbica iz PIC pa projekt razume tudi kot odmik od politike »neskončnih kmetijskih subvencij«, ki so pogosto v škodo skupnosti.

Za skupnostne projekte je sicer več ovir, tudi prostorskih, saj je zakonodaja precej zapletena. Priročniki, ki jih bodo nevladne organizacije pripravile v sodelovanju z izbrano občino, bodo tako vsebovali vse korake, ki so nujni za izvedbo projektov.