Odpadne vode je smiselno in dobičkonosno čistiti

Odpadne vode industrije in gospodinjstev so lahko vir energije, korist pa so tudi čiste vode.

Objavljeno
15. september 2016 16.54
Iztok odpadnih vod v Velenjsko jezero, 8.3.2016, Velenje [velenjsko jezero]
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Ljubljana – Zeleno mesto bi moralo zapreti kroge virov, tudi vode, kar pomeni, da toliko čiste vode kot je sprejme, po čiščenju tudi izpusti. Vmes pa izkoristi odpadne snovi, tako blata iz gospodinjstev kot različnih gošč iz industrije, denimo za proizvodnjo bioplina.

Več kot dve tretjini Evropejcev danes živita v mestih. Urbane površine tako prinašajo zgostitev okoljskih težav, vendar ta zgostitev daje tudi priložnosti. Tehniški in znanstveni odbor evropskega združenja vodarjev (EWA) in Slovensko društvo za zaščito voda sta tako organizirala delavnico »Energija iz biomase in ponovna uporaba stranskih produktov pri integriranem ravnanju z vodo in odpadnim blatom«.

Upravljanje voda je zelo zapleteno delo, mnogo je uporabnikov vode, poleg tega je treba uskladiti podatke o odpadnih vodah mesta in onesnaženosti vodotokov in podzemne vode, ugotoviti, koliko čiste vode je na razpolago, in koliko je ljudje porabijo za pitje, koliko za namakanje, za industrijo in koliko za proizvodnjo energije. Do modela, ki je sprejemljiv za vse in daje največji učinek, se da priti le s pogajanji, ob seveda prej opravljenih analizah stroškov in koristi, je povedal Peter Goethals z univerze v Gentu.

Voda iz plastenk je najdražja

V belgijski Flandriji živi šest milijonov ljudi, četrtino ozemlja zasedajo mesta, 53 odstotkov kmetijske površine, 10 odstotkov je večnamenskega gozda in le šest odstotkov narave. Goethals je dejal, da se v takih razmerah težko kaj spremeni, osnova pa je večje razumevanje vodnega sistema in naravnih virov, kako nanje vplivajo dejavnosti ljudi, dobrodošlo pa je rešitve prikazati v tridimenzionalnih modelih.

Na vprašanje Dela, ali imajo v modelih tudi dvig gladine morja in vdor slane vode v vire pitne vode, je odgovoril, da ne, je pa to velik izziv. Navsezadnje imajo s tem že težave, vodo je treba čistiti, taka pa je 10-krat dražja kot voda, ki jo preprosto načrpajo. »Kljub temu pa je tudi ta voda vsaj 100-krat cenejša kot voda iz plastenke,« pravi Goethals.

Pivo in papir za plin

Gregor D. Zupančič z univerze v Novi Gorici je povedal, da je odpadna voda dveh slovenskih velikih pivovarn zelo primerna za anaerobno predelavo in proizvodnjo bioplina. V Laškem pridelajo 400.000 kubičnih metrov odpadne vode, v kateri je 10 odstotkov trdnih snovi, poleg tega proizvedejo 3000 ton odpadnega kvasa. S tem lahko proizvedejo toliko bioplina, da včasih že presega nekdanjo povprečno porabo zemeljskega plina.

»Če stane kubični meter zemeljskega plina več kot 0,32 evra, je ta postopek rentabilen,« pravi Zupančič. Še bolj se izplača uporaba bioplina v mobilnosti, to je tako, kot da bi »liter goriva za avto stal 45 centov«. V Pivovarni Laško imajo en avto na bioplin, več tega goriva pa poganja viličarje. Na leto to prinese 150.000 evrov prihranka. Na liter piva, katerega proizvodnja stane pet centov, to znaša 0,2 centa. Naložba v sistem se povrne v 15 letih.

Pridobivanje plina iz pivovarniških odpadnih vod poceni proizvodnjo piva. Foto KI


Podobno je s papirniško goščo, ki je nastane med 170 in 190 kilogramov na tono proizvedenega papirja v Vipapu Krško. V Krškem na dan predelajo 600 ton odpadnega papirja, na leto pa proizvedejo 200.000 ton grafičnega papirja. Kot je povedala Aleksandra Račič Kozmus iz ZEL-EN, v Vipapu na leto sežgejo 61.000 ton odpadnega papirja. Delež recikliranega papirja namreč vztrajno raste, vendar so vlakna lahko reciklirana le 3,5-krat, zato raste tudi količina odpadkov.

Najboljše nadomestilo sedanjega postopka bi bila anaerobna predelava papirne gošče in odpadne vode. S tem bi lahko zmanjšali porabo vse tovarne za 2,7 odstotka, odpravili strošek za ravnanje z aktivno goščo, ki je zdaj kar visok. Skupaj to pomeni za 4,1 do 5,2 evra nižje stroške na tono proizvedenega papirja. Naložba bi se vrnila že v treh letih, meni Kozmusova. V Vipapu morajo rešiti le nekaj zapletov z zemljišči.

Vipapu manjka še nekaj zemljišč za prihranke. Foto Janoš Zore/Delo


Življenjski krog

»Vodna infrastruktura je najstarejša, najdrajžja in prenaša največje količine,« je poudaril Károly Kovács, predsednik EWA. Zato so v evropskem projektu razvili metodologijo za dinamično primerjavo stroškov (DCC) različnih projektov v vsej življenjski dobi. Kot primer je navedel projekta aerobne in anaerobne obdelave odpadne vode. Naprava za prvo je cenejša za pet odstotkov (7,6 milijona proti 8,1 milijona evrov), vendar sta vzdrževanje in delovanje naprave za anaerobno obdelavo potem cenejši zaradi proizvodnje bioplina. V življenjski dobi je tako anaerobna obdelava za 8,4 odstotka cenejša.

Kovács je za primerjavo sicer vzel konkretne razmere, zato ta izračun ne more biti uporabljen kot rezultat, ki velja v vseh primerih. Nujno pa je, da občine, ki naročajo naprave, natančno definirajo, kaj želijo, in zahtevajo tudi podatke o stroških vzdrževanja in delovanja. Orodij za primerjavo je sicer že več, med njimi je tudi GPS-X. Z ustreznimi analizami bodo lahko upravičevale tudi izbiro ponudnikov in tehnologij, ki se najbolje prilegajo sistemu, so pa na prvi pogled in brez upoštevanja stroškov delovanja in vzdrževanja dražje kot druge ponujene tehnologije. »Vedenje o tem, kaj hočete, mora biti na isti ravni kot vloženo znanje v razpis, ki ste ga pripravljali eno leto,« priporoča Kovács.

Nemci sežigajo ostanke blata

V Essnu (Zelena prestolnica Evrope 2017) in okolici odpadno blato čistilnih naprav po večinoma anaerobni predelavi sežgejo. Dierk von Felde iz družbe Ruhrverband je povedal, da upravljajo 66 čistilnih naprav, ki imajo zmogljivost za 3,15 milijona prebivalcev, dejansko pa izkoriščajo zmogljivosti čiščenja za 2,3 milijona ljudi. Z leti se zmanjšuje tako število ljudi kot tudi količine industrijskih izpustov, v desetih letih se je količina odpadne gošče zmanjšala s 46.000 na 37.500 ton.

Blata čistilnih naprav se ne sme odlagati na nobena zemljišča. Foto Tadej Regent/Delo


V napravah na leto proizvedejo 24,28 milijona kubičnih metrov plina, ki je vreden deset milijonov evrov. Največ plina dajejo maščobe (od 1000 do 1400 kubičnih metrov na tono), potem hrana (650 do 800 kubičnih metrov na tono), tretja je odpadna voda iz gospodinjstev (450 do 550 kubičnih metrov na tono gošče). Po tej stabilizaciji blato posušijo in ga sežgejo. Po letu 2005 ga namreč ne smejo več odlagati na nobena zemljišča.

V upravljanju imajo 33 sežigalnic, sežgejo pa 4,2 milijona ton odpadnih snovi, ne le blata čistilnih naprav. Sežig tone odpadnih snovi stane med 55 in 65 evrov. Omejitve veljajo tako za delež odpadne hrane, te je lahko do 17 odstotkov, podobno je za maščobe, ki jih je do pet odstotkov. »Za sežig maščob nam plačajo, za sežig predelanih odpadkov pa moramo mi plačati med 10 in 15 evrov na tono,« je povedal Felde. Na vprašanje Dela, ali imajo tudi v Nemčiji glasne nasprotnike sežiganja odpadkov, je Felde odgovoril, da jih imajo, vendar so tudi Zeleni ugotovili, da je sežiganje blata čistilnih naprav manj sporno kot odlaganje blata na kmetijska in druga zemljišča. »Vedno pa so lokalne težave, če hočemo postaviti novo sežigalnico,« je dodal Felde.

Nekoč so blato sušili, da je bilo uporabno v cementarnah in termoelektrarnah na premog. »A so nam rekli, da moramo za kurjenje suhega blata plačati. To ni bilo ekonomično, zato smo leta 2011 obrat za sušenje blata zaprli,« je povedal Felde.