Tiskane izdaje
Leta 1979 je odvetnica Linda McKeever Bullard svojega moža, mladega profesorja sociologije Roberta Bullarda, prosila za pomoč. Na sodišču je zastopala predstavnike soseske iz mesta Huston v Texasu, ki so nasprotovali gradnji odlagališča odpadkov v neposredni bližini svojih domov. Zakonca sta slutila, da je pri zadevi še nekaj več od nasprotovanja prebivalcev zasebni gospodarski družbi, ki je posegla v njihovo okolje.
Mesto Huston v tistem času ni imelo uradnega prostorskega načrta, ki bi predvideval kraje za odlagališča odpadkov in odločitve o njihovi lokaciji je mestna oblast sprejemala vsakič posebej. V tem primeru so odlagališče, za katero so mestne oblasti načrt odobrile, načrtovali v soseski, katere prebivalci so bili večinoma temnopolti.
Robert Bullard se je s svojimi študenti lotil raziskave, katere rezultati so bili presenetljivi. Ugotovil je, da so prav vse deponije odpadkov, ki jih je določilo mesto, umeščene ob soseske, katerih prebivalstvo je pretežno črnsko. Pri tem pa so temnopolti predstavljali le 25 odstotkov prebivalstva mesta. Vzorec je postajal jasen: mestne oblasti so v sodelovanju z zasebnimi družbami neželene objekte sistematično umeščale tja, kjer je prebivala ekonomsko in po družbenem vplivu šibkejša manjšina.
Odkritje kot argument ni zadoščalo, da bi soseska na sodišču premagala investitorja, vodilo pa je k ustanovitvi novega obsežnega polja okoljske znanosti, ki so ga določili kot študije okoljske pravičnosti. Morda bolje rečeno, okoljske nepravičnosti: ko »Bullardov« vzorec enkrat prepoznamo, ga namreč najdemo vsepovsod. Investitorji, ki načrtujejo projekt, ki degradira okolje, povzroča okoljsko škodo ali predstavlja povečanje tveganja, da bi se taka škoda lahko zgodiila, imajo tako rekoč naravno tendenco (nekdo bi rekel, da zaradi same izkoriščevalske narave kapitala), da ga umeščajo tja, kjer pričakujejo najmanj odpora. Ali tja, kjer pričakujejo, da bodo ta odpor najlažje premagali. To so praviloma območja, kjer živijo ljudje z manjšim družbenim vplivom in območja z večjo neenakostjo. Posegi neenakost še povečujejo, saj večino koristi prinesejo investitorju, večino okoljske škode in tveganja pa prepustijo lokalni skupnosti. Univerzalna je tudi okoliščina, ki jo je Bullard prepoznal v Hustonu. Čim bolj sproščena pravila prostorskega načrtovanja ima oblast, tem večja je verjetnost, da jih bo kapital prepoznal kot priložnost za okoljsko nepravično investicijo.
V najbolj grdi obliki ta tip izkoriščanja najdemo v delovanju globalnega gospodarstva, ki okolje in prebivalstvo držav v razvoju degradira na katastrofičen način. Delta reke Niger, rudniki premoga v Indoneziji ali zlatokopi v Amazoniji so le najbolj ikonične podobe popolnega uničenja okolja in življenjskih pogojev za lokalno prebivalstvo v imenu povečanja gospodarske rasti, katere koristi prebivalci uničenih območij seveda niso deležni. Tem včasih res pripadejo mitična »nova delovna mesta«, a največkrat v obliki, ki je bolj podobna sodobnemu suženjstvu.
Na globalno okoljsko nepravičnost, za katero smo soodgovorni tudi sami, saj smo prestavili najbolj destruktivno osnovo materialne blaginje in potrošniške kulture »tja drugam«, ne smemo pozabiti. Imamo pa tudi svoj lastni problem z okoljsko pravičnostjo.
Ta se v najbolj čisti obliki kaže v bistvenem obratu, ki ga je slovenska okoljska politika storila v zadnjem vladnem mandatu, čeprav je bila njegova latentna podlaga že dobro utrjena z dvema desetletjema okoljsko-prostorske politike brez jasnega koncepta. Gre za idejo, da je glavna naloga in cilj okoljske politike tako imenovana odprava administrativnih ovir. To je rdeča nit, ki povezuje najbolj okoljsko sporne odločitve v zadnjem času, od spremembe temeljnega okoljskega zakona, ki je znižal splošne standarde industrijskega onesnaževanja, do zadnjega predloga, ki prav tako za industrijske onesnaževalce bistveno, za nekajkrat, povečuje dovoljeno onesnaženost tal na območju proizvodnje.
Na kakšen način je to povezano z okoljsko pravičnostjo? Poglejmo le en primer. Pravna bitka prebivalcev iz bližine cementarne Lafarge v Trbovljah je po dolgih letih uspela zaradi izredne prizadevnosti lokalne okoljske organizacije, ki je proti multinacionalni korporaciji in proti lastni agenciji za okolje dokazala pravno nelegalno, etično pa nepravično stanje. Glede na njihov pravni uspeh tako proti državni agenciji kot proti močni zasebni družbi jim moram verjeti, ko trdijo tole: ob takšni spremembi zakonodaje, kot jo je v imenu odprave administrativnih ovir sprejela državna okoljska politika, takšna zmaga, kot so jo dosegli proti tedaj, zdaj najbrž ne bi bila več mogoča.
Za trenutno državno okoljsko politiko je temeljna ideja, da je okolje administrativna ovira. A napačna je tako diagnoza kot namen. Slovenska okoljska in prostorska politika nasprotno potrebuje nekaj, česar zdaj nimamo. Državni načrt, ki bi strokovno in v sodelovanju s prebivalstvom vnaprej določil območja, kjer se lahko izvaja in kakšna je lahko za okolje obremenjujoča industrijska dejavnost. V odsotnosti takšnih pravil morajo prebivalci vsakič, ko se ne strinjajo z novo industrijsko obremenitvijo okolja, sprožiti pravno bitko proti državi in proti investitorju. Politika okolja kot administrativne ovire je tako samo drugo ime za okoljsko nepravičnost.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznovstnih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
