Ozonska plast bo na severu povsem zdrava šele po 2030

Zemljin zaščitni plašč se uspešno obnavlja. Na severu naj bi se ozonska plast povsem obnovila po letu 2030, na jugu pa po letu 2060. 
Fotografija: Ozonska plast si bo opomogla. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Ozonska plast si bo opomogla. FOTO: Shutterstock

Ozonski plašč, ki nas uspešno ščiti pred ultravijolično svetlobo, ki povzroča raka, smo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja močno načeli. V 80. letih smo z odkritjem lukenj in tanjšanja plasti spoznali svojo zmoto in k sreči še pravočasno ukrepali na globalni ravni. Z montrealskim protokolom smo dokazali, da se človeštvo zmore uspešno spopasti tudi z velikimi izzivi. V novem poročilu Združeni narodi ugotavljajo, da bi se ozonski plašč na severni polobli lahko popolnoma opomogel v 30. letih tega stoletja, nad južno poloblo v 50., nad Antarktiko pa v 60. letih.

»Luknja nad Antarktiko se zmanjšuje, a se še vedno pojavi vsako leto. A rezultat montrealskega protokola je, da smo se izognili precej hujšemu tanjšanju na polih kot brez njega,« so zapisali v poročilu ZN. 


Kako je človek škodoval ozonu? 


Ozonska plast absorbira od 97 do 99 odstotkov Sončevega sevanja, ki je škodljivo za zemeljsko življenje. Povzroča namreč kožnega raka, škodi očem in rastlinam. V glavnem leži v spodnjem delu stratosfere na višini od 13 do 40 kilometrov, največjo gostoto pa doseže pri 25 kilometrih višine nad morsko gladino, vendar se njegova debelina spreminja sezonsko in geografsko.

Zaščitno plast je človeštvo poškodovalo s klorofluoroogljikovodiki (CFC), ki smo jih lahko našli v sprejih, hladilnikih, izolacijskih materialih in klimah. Atomi klora in broma iz teh plinov potrebujejo kar nekaj let, da najdejo pot do zgornjih plasti atmosfere, a se tam zadržujejo še desetletja. Pri tem reagirajo z molekulami ozona in jih uničujejo. Leta 1985 so odkrili luknjo nad južnim polom.


Kako smo ukrepali? 


Svet je relativno hitro odreagiral, saj so 16. septembra 1987 podpisali montrealski protokol o zaščiti ozonske plasti. S tem in še drugimi predpisi so prepovedali proizvodnjo, uvoz in izvoz CFC ter izdelkov, ki jih vsebujejo. Škodljive snovi so nadomestili s takimi, ki ne vsebujejo klora in broma. Protokol je podpisalo 180 držav, med njimi tudi Slovenija. Po besedah soavtorja poročila Paula Newmana iz Nasinega centra Goddard bi brez ukrepanja do leta 2065 ostali brez dveh tretjin ozonske plasti okrog zemlje. 


Kako hudo je bilo?

 
Pravzaprav zelo. Konec 90. let prejšnjega stoletja je okoli deset odstotkov zgornje plasti izginilo. Od začetka 21. stoletja se je plast začela debeliti, a to poteka počasi – za do okoli tri odstotke na desetletje. Na Agenciji za okolje so ob mednarodnem dnevu zaščite ozonske plasti zapisali, da je luknja primer, ki nas opozarja, da se lahko razvoj s časom pokaže za škodljivega. Ozonu škodljivi plini so bili namreč razviti za potrebe industrije. Ob njihovem razvoju so bili prepričani, da so okolju neškodljivi. Z ozonsko luknjo nas narava tudi opozarja, da le počasi odpušča storjene napake, saj imajo mnogi ozonu škodljivi plini dolgo življenjsko dobo.


Je zdaj vse v najlepšem redu? 


Seveda ne. Skrbi predvsem odkritje uporabe prepovedanih plinov. Od leta 2012 so nad vzhodno Azijo zaznali povečane emisije CFC-11. Nekatere raziskave so s prstom pokazale na Kitajsko, kjer naj bi uporabljali poceni pline za izdelavo izolacijskih materialov. Če se bodo izpusti nadaljevali, bi lahko ozdravitev odmaknili za sedem do 20 let. 

Zdravljenje oziroma manjšanje ozonske luknje pa zdaj povzroča drug problem, povezan s podnebnimi spremembami oziroma segrevanjem ozračja. Ozonska luknja je namreč ščitila Antarktiko pred še hujšimi posledicami segrevanja ozračja in ni prihajalo do velikega taljenja ledu kot na severu.

Preberite še:

Komentarji: