Pravi in nepravi volkci

Večina ljudi, tudi takšnih, ki imajo radi živali, se boji pajkov ali ob njih čuti vsaj nelagodje.
Fotografija: Arahnofobija je lastnost, pridobljena z evolucijo, pravijo evolucijski psihologi. FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
Arahnofobija je lastnost, pridobljena z evolucijo, pravijo evolucijski psihologi. FOTO: Jure Eržen

»Osem zvijač, ki bodo iz doma pregnale pajke«, »sezona pajkov: tudi v Sloveniji vse večji in bolj strupeni«, »čuden pajek v stanovanju«, »zaradi pajka zažgal stanovanje«, »pajki … prosim za pomoč«. Večina ljudi, tudi takšnih, ki imajo radi živali, se boji pajkov ali ob njih čuti vsaj nelagodje.

Arahnofobija je lastnost, pridobljena z evolucijo, pravijo evolucijski psihologi. Naši predniki, ki so bili izpostavljeni strupenim pajkom in drugim osemnožcem, so jo razvili kot tehniko preživetja. A glede na to, da v Sloveniji v zadnjih letih ni bilo potrjene prisotnosti črne vdove, katerega ugriza se moramo res bati, med domačimi štirimi stenami – razen če sosedu iz terarija ne uidejo ptičji pajki –, ni pravega razloga za strah pred temi osemnožci.

Poleti mi je eden pristal na licu, medtem ko sem se zbujala. Ko sem zguglala, da je predrznežu ime nepravi volkec (<em>zoropsis spinimana</em>), se mi je še bolj priljubil. FOTO: Duša Vadnjal
Poleti mi je eden pristal na licu, medtem ko sem se zbujala. Ko sem zguglala, da je predrznežu ime nepravi volkec (zoropsis spinimana), se mi je še bolj priljubil. FOTO: Duša Vadnjal


Ne vem natančno, kdaj sem pajke sprejela med domače živali, morebiti takrat, ko sem pri opazovanju primerka z nenavadno velikim zadkom, ki se je ugnezdil nad vhodnimi vrati, dregnila vanj in stresla z njega ves zarod. Zdaj prakticiram pajkom prijazno čiščenje, kar je lahko tudi dober izgovor, zakaj se po tleh valjajo posušene muhe. A ni lahko, saj se najhitrejši pletilci mrež, pajki tresači, ki sem jih še do pred kratkim imela za suhe južine, širijo tudi tja, kamor ne bi bilo treba. Zadnjič sem enega nenaklepno ubila v kabini za tuširanje.

Veliko bolj kot tresači, ki večino časa nepremično visijo na neurejenih mrežah, so mi všeč krepkejši svetlo rjavi pajki, ki ne pletejo mrež. Pojavijo se proti večeru in s široko razprtimi kosmatimi nogami iščejo plen, samci pa tudi samice. Zjutraj so videti kot upehani labradorci; s sprednjimi okončinami, raztegnjenimi prek glave, in zadnjimi prek zadka spijo, kolikor so dolgi.

Poleti mi je eden pristal na licu, medtem ko sem se zbujala. Ko sem zguglala, da je predrznežu ime nepravi volkec, se mi je še bolj priljubil. Tako nepravi kot pravi volkci potrebujejo našo zaščito, ne krivolova – naj bo s puško ali sesalnikom za prah.

Preberite še:

Komentarji: