Risom v Sloveniji in na Hrvaškem se obeta svetlejša prihodnost

Če bo projekt potrjen, bodo prvi risi iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in na Hrvaško preseljeni leta 2019.

Objavljeno
13. april 2017 20.39
(photographed in captivity)
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Ljubljana – Če ne bomo aktivno ukrepali, bodo risi pri nas ponovno izumrli. S temi besedami varstveni biologi že slabo desetletje opozarjajo na vnovično hojo po robu preživetja največje evropske divje mačke. Zadnje obdobje so v napovedih bolj optimistični, čeprav še vedno previdni, saj evropskemu projektu, s katerim bi rise v Sloveniji in na Hrvaškem pomladili s »svežo krvjo«, dobro kaže.

Life Lynx, ki med drugim predvideva okrepitev zaradi parjenja v sorodstvu vse manj vitalnih populacij risov v Sloveniji in na Hrvaškem z doselitvijo novih živali iz Slovaške in Romunije, je bil uvrščen v drugo fazo izbora na razpisu programa Life. Če bo Evropska komisija zadovoljna z dopolnitvami, ki jih je zahtevala od nosilca in koordinatorja projekta, Zavoda za gozdove Slovenije, bo za izvajanje šest let in devet mesecev dolgega projekta odobrila sredstva v višini šest milijonov evrov. 60 odstotkov bo evropskih sredstev, ostalo pa bodo dodala ministrstva in projektni partnerji iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Slovaške in Romunije. Slovenski partnerji poleg Zavoda za gozdove Slovenije so: univerza v Ljubljani, Zavod RS za varstvo narave in Lovska zveza Slovenije.

Evropska komisija je v zadnjem pozivu za dopolnitev dokumentacije od nosilca projekta zahtevala zagotovilo, da odvzem risov iz Romunije in Slovaške ne bo ogrozil tamkajšnjih populacij. Poleg tega od Slovenije in Hrvaške pričakuje izdelavo akcijskega načrta za risa, glavni dodatni zahtevi povzame Rok Černe z Zavoda za gozdove. Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja risa za obdobje 2016 - 2026, ki je podlaga za akcijski načrt, je slovenska vlada sprejela maja lani, hrvaška jo še mora. Naša država se je v okviru projekta Life Lynx tudi zavezala, da bo izdelala smernice upravljanja z risom, ki jih bodo pri pripravi nacionalnih akcijskih načrtov lahko uporabile vse partnerske države v projektu.

Rezultati razpisa bodo znani maja. Če bodo pozitivni, bodo prvi risi v Slovenijo in na Hrvaško preseljeni leta 2019. Skupaj bo preseljenih 14, deset v Slovenijo (na Kočevsko, Notranjsko in Gorenjsko) in štirje na Hrvaško (v Gorski Kotar in na Velebit). Če bo katera žival kmalu po preselitvi umrla, so zagotovljena sredstva za nadomestitev z drugo. Cilj je deset ponovno naseljenih risov v Sloveniji in štirje na Hrvaškem, ki se bodo uspešno vključili v obstoječo populacijo, se - če bo šlo vse po sreči - povezali z alpsko populacijo risov v Italiji in Švici, in se uspešno razmnoževali.

Prisluhnite pogovoru: Miha Krofel je raziskovalec in pedagog ljubljanske Biotehniške fakultete ter eden največjih poznavalcev velikih zveri v Sloveniji. Drži, da risi živijo na drevesih in do so zviti kot mačke?

Risi v Sloveniji bolj sorodni kot potomci parjenja brata in sestre

Doselitev novih osebkov v obstoječo populacijo je najbolj radikalen naravovarstveni ukrep za ohranitev živalske vrste, vendar je v primeru dinarsko-jugovzhodnoalpske populacije risov, kateri pripadajo tako risi v Sloveniji kakor na Hrvaškem, nujen, saj bi brez njega neizogibno izumrla. V Sloveniji je po podatkih, ki niso zanesljivi, še med 15 in 20, na Hrvaškem pa okoli 50 risov, pravi raziskovalec z Biotehniške fakultete v Ljubljani Tomaž Skrbinšek.



Populacija evrazijskega risa. Za povečavo kliknite na infografiko.


»Slovenski« risi poseljujejo dinarski svet južnega in jugovzhodnega dela države, o njihovi prisotnosti v Alpah pa ni podatkov. Vse kaže, da avtocesta Ljubljana-Koper, predstavlja resno težavo njihovega širjenja v alpski svet, na evropski ravni pa ločuje celotno dinarsko od alpske ekoregije in je zato velika naravovarstvena težava, pravi Skrbinšek. Na začetku prejšnjega stoletja so zaradi intenzivnega lova, krčenja gozdnih površin in iztrebljanja njihovega plena že izumrli.

Zdajšnje živali so potomci šestih, ki so jih leta 1973 iz Slovaške preselili v Kočevski Rog. Čeprav je en ris poginil že leto po doselitvi, od preostalih petih pa sta bila dva mati in sin, so naklonjenost lovcev, ki so izpeljali ponovno naselitev, in drugi ugodni dejavniki prispevali k uspešnemu razmnoževanju ter širitvi v Italijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino.

V 80. in prvi polovici 90. let, ko je populacija še rasla, so se posledice parjenja v sorodstvu nabirale počasi. Faktor sokrvja je bil 0, 2, kar pomeni 50 odstotkov nižjo pričakovano verjetnost preživetja in uspešnost razmnoževanja od izvorne populacije. Od druge polovice devetdesetih let, ko je populacija prenehala rasti in začela celo upadati, pa faktor sokrvja hitro raste. Po zadnjem izračunu leta 2010 je bil 0,3, kar pomeni za 75 odstotkov nižjo pričakovano verjetnost preživetja in uspešnost razmnoževanja.

Poenostavljeno to pomeni, da so risi v povprečju bolj sorodni, kot bi bili potomci parjenja med bratom in sestro, oziroma imajo najmanjšo genetsko pestrost med vsemi preučevanimi populacijami risa na svetu. »Če bi pri nekem številu staršev v izvorni populaciji v Karpatih pričakovali, da bo deset potomcev preživelo do spolne zrelosti, bi lahko v naši populaciji pri istem številu staršev enako pričakovali le za tri do štiri mlade rise. Ob tem bodo še med temi nekateri zelo obremenjeni s posledicami parjenja v sorodstvu. Z manjšanjem populacije postanejo ti škodljivi procesi še hitrejši, pri menjavanju generacij na okoli štiri leta pa genetska degradacija poteka zelo hitro. Risi so se znašli v vrtincu izumiranja,« slikovito ponazori Skrbinšek.

Preselitev edina rešitev pred izumrtjem

O učinkovitosti okrepitve ogrožene populacije z doselitvijo novih živali govori primer iz sveta mačk iz ZDA. Populacija floridskega panterja, podvrste pume, je štela le še okoli 30 osebkov in imela koeficient sokrvja blizu 0,4. Hitro je propadala: pestili so jo zelo nizka plodnost, srčne napake, samci so imeli okvarjena semenčica in nespuščene testise, prvo leto starosti pa je dočakal komaj vsak četrti mladič. Ko so vanjo doselili osem pum sorodne podvrste iz Teksasa, pa je začela rasti in njeni potomci so postali vitalnejši.

Na podoben učinek upajo partnerji projekta Life Lynx. Še pred doselitvijo risov v Slovenijo pa morajo zbrati natančnejše podatke o stanju populacije. Do 2010 so po besedah Skrbinška analizirali dovolj veliko število vzorcev in za posamezna obdobja računali koeficiente parjenja v sorodstvu, po tem letu pa koeficienta niso več računali, saj za to niso imeli sredstev. Pri risu, najbolj skrivnostni veliki zveri, je težavna že najdba znakov njegove prisotnosti, saj iztrebke skriva, za odvzem vzorcev urina pa je malo primernih dni, dodaja Skrbinšek.

Običajno se velikost populacije ocenjuje s pomočjo fotopasti, na katerih je rise mogoče prepoznati po značilnem vzorcu kožuha, ti podatki pa se kombinirajo z genetskimi vzorci. Zavod za gozdove Slovenije rise spremlja po usklajeni metodologiji za spremljanje risov na območju Alp, po kateri se vsak pridobljeni podatek zabeleži, ovrednoti in glede na zanesljivost razvrsti v tri kategorije. Za neizpodbiten dokaz velja fotografija, najdeno truplo ali genetski vzorec živali. V drugo kategorijo se uvrščajo sledi, ki jih najde in potrdi strokovnjak, v tretjo pa podatki laične javnosti.

Zbrani podatki bodo pomagali pri učinkovitejšem umeščanju novih živali v prostor, na primer samca na območje samice, da bi zagotovili večji razmnoževalni uspeh in večjo razpršenost genov. Prve tri tedne po prihodu v Slovenijo bodo risi iz Slovaške in Romunije nameščeni v obori, da se ne bi že takoj po izpustitvi odselili drugam. Pri preselitvah velikih zveri na krajše in včasih tudi na daljše razdalje se namreč pogosto sproži nagon po vračanju na območje odlova. Znan je primer medveda, ki so ga odlovili v Bohinju in preselili v bližino meje s Hrvaško, a je že po enem tednu prihlačal domov.

Ohranitev krovne plenilske vrste, kot je ris, je ključna za ohranitev zdravja celotnega ekosistema in njenih plenskih vrst, ki ga poseljujejo, poudarja Černe. Za rise je znano, da za svoj plen načrtno izbirajo šibkejše živali.

A doselitev je le gašenje požara, da risi ne bi izumrli, je jasen Skrbinšek. Če bo uspešna in se bodo »novi« risi ujeli s »starimi«, je naslednji izziv zagotoviti njihov dolgoročni obstoj. V projektu so predvideni ukrepi upravljanja s populacijo ob različnih scenarijih: če se bo razširila v Alpe, ali pa če bodo doseljeni risi ostali na majhnem območju in se bodo prav tako začeli pariti v sorodstvu. V primeru prvega scenarija projekt predvideva učinkovit odškodninski sistem in zmanjšanje krivolova z dodatno usposobitvijo policistov za njegovo učinkovitejše odkrivanje.

Za dolgoročno preživetje ključno sprejetje lovcev

Življenjski prostor za rise je v Sloveniji po besedah Černeta dober. Imamo velike gozdne komplekse, znotraj katerih se risi lahko svobodno gibljejo, marsikje drugod v Evropi so jih že močno skrčili. Ključna prostorska ovira je avtocesta med Vrhniko in Postojno, ki ima le en prehod za prostoživeče živali pod viaduktom Ravbarkomanda, vendar tudi ta ni idealen, saj ob njem potekata regionalna cesta in železnica. Strategija upravljanja z risom predvideva njegovo ureditev za lažje prehajanje živali skozenj in zgraditev vsaj enega zelenega mostu čez avtocesto na območju Logatca. A takšni infrastrukturni projekti so zelo dragi, se realnosti zaveda sogovornik z Zavoda za gozdove Slovenije.

Predvsem pa je po njegovem mnenju za preživetje risov ključno sprejetje s strani lovcev. Risi so najmanj konfliktne in najbolj neopazne velike zveri, vendar so njihov glavni plen srne, ki so tudi ena pomembnejših lovnih vrst. Lovska zveza Slovenije, ki je ena od partnerk projekta, se zaveda svoje odgovornosti, meni Černe, a je za preživetje risa usodno lahko že, če pet odstotkov njenih članov razmišlja drugače.

V nekaterih lovskih krogih, zlasti na Hrvaškem, se je razširilo prepričanje, da so risi, ki bodo preseljeni iz Karpatov, ekološko drugačni od avtohtonih živali, ki so pri nas živele pred izumrtjem. »Da so bili avtohtoni risi pri nas veliki kot domače mačke in so ‘jedli travo', risi iz Karpatov pa naj bi bili krvoločni veliki plenilci, ki lovijo srne in gamse«, karikira Tomaž Skrbinšek. A to ne drži. »Podatki iz ekološke študije avtohtone populacije risov v Makedoniji in Albaniji, ki so enaki risom, ki so pred izumrtjem živeli pri nas, kažejo, da so balkanski risi enako veliki in lovijo isti plen kot karpatski.«

Pojavljajo se tudi očitki, da bi bila doselitev balkanskih risov primernejša kot doselitev karpatskih. V praksi pa je to neizvedljivo, saj je tudi balkanska populacija na robu preživetja. Šteje le še nekaj deset osebkov in bo tudi sama v prihodnosti potrebovala bodisi doselitev novih risov, bodisi naravni stik z drugo risjo populacijo, očitke zavrača Skrbinšek.