Samovoljnost velikih

Veliki se odmikajo od neodvisnih teles za certificiranje in vzpostavljajo lastne standarde za zaščito ljudi in okolja svetovnega Juga.

Objavljeno
05. julij 2017 16.03
FILES-ICOAST-AGRICULTURE-ECONOMY
Živa Lopatič
Živa Lopatič

Kmalu po drugi svetovni vojni so predstavniki civilne družbe ugotovili, da v tako imenovani zahodni družbi uporabljamo veliko surovin, ki pri nas ne rastejo, a njihovi pridelovalci zato niso bogati, ampak jih vplivnejši in bogatejši zahodnjaki izkoriščajo. Zato so oblikovali gibanje, ki si je za svoj cilj postavilo vzpostaviti pravične trgovinske odnose med proizvajalci v državah svetovnega Juga in kupci zahodnega sveta.

Nastali so prvi zametki gibanja za pravično trgovino, ki deluje na podlagi desetih načel, ki predvsem preprečujejo izkoriščanje tako ljudi kot okolja. V Evropi so začele delovati organizacije, ki so se povezovale samo s proizvajalci, ki so se zavezali tem načelom, in začele prodajati izdelke, ki so jih poimenovale pravični izdelki.

Kako vedeti, kaj je naravno, in ne proizvedeno z izkoriščanjem? Foto Igor Zaplatil/Delo

Pred 25 leti so se takšne organizacije, ki so delovale v različnih državah, povezale in ustanovile Svetovno pravično trgovinsko organizacijo. Postavile so natančne kriterije oziroma načela, ki veljajo še danes, in ustanovile ločeno telo za certificiranje proizvajalcev v državah svetovnega Juga ter predelovalcev in prodajalcev v državah zahodnega sveta.

Vsi, ki so delovali znotraj te organizacije, so si želeli, da bi izdelki, narejeni po načelih pravične trgovine, postali čim bolj dostopni uporabnikom, kar bi povzročilo povečano povpraševanje in vedno večje možnosti za proizvajalce, da se vključijo v sistem pravične trgovine, zato so se začeli povezovati z velikimi trgovskimi verigami.

Specializirane trgovine obstajajo še naprej. Foto Tadej Regent/Delo

S tem se niso strinjale vse organizacije, ki so želele ostati pri prodaji izdelkov prek specializiranih trgovin, a je bilo gibanje močnejše in do polic trgovin velikih verig je našlo pot čedalje več izdelkov pravične trgovine. S tem se je začela zgubljati transparentnost, a še vedno smo lahko trdili, da certifikat, ki ga podeljuje neodvisna organizacija, ki jo je vzpostavila civilna družba, financirajo pa jo proizvajalci in pravičnotrgovinske organizaicje v zahodnem svetu, še vedno zagotavlja, da je izkoriščanje ljudi in okolja pri pridelavi in izdelavi izdelkov izključeno.

A zgodilo se je pričakovano − povpraševanje po izdelkih iz sistema pravične trgovine nenehno raste, s tem pa rastejo tudi apetiti velikih trgovskih verig, ki si zaslužka pač ne želijo več deliti s proizvajalci, zato se pojavljajo vedno močnejše težnje, da bi velike trgovske verige iz svojih sistemov izključile izdelke, narejene v sistemu pravične trgovine, in vzpostavile svoje sisteme, ki zagotavljajo pravične odnose s proizvajalci. A kdo bo postavljal kriterije in nadzoroval procese v teh sistemih? Trgovske verige same, seveda. Vsaka po svoje in vsaka tako, kot ji najbolj ustreza ... seveda z napisom na izdelkih, da so izdelani po načelih pravične trgovine.

Certifikati neodvisne organizacije so še vredni zaupanja. Foto makechocholatefair.org

Te dni lahko v tujih medijih beremo, da sta dve verigi v Veliki Britaniji, kjer je sistem pravične trgovine najbolj razširjen, že javno razglasili to novico. Predvidevamo lahko, da jim bodo sledile tudi druge verige, ki že dolgo časa razvijajo vsaka svoj sistem certificiranja.

Slovenski potrošniki smo že dolgo vajeni tega, da na izdelkih piše marsikaj, na njih se pojavljajo zelo različni certifikati in vedno večkrat smo zmedeni, ker ne vemo, kaj kateri pomeni in kaj nam zagotavlja. Zato si kupci prizadevamo, da se certificiranja poenotijo, proizvajalci in trgovci pa, da se razpršijo, saj si bodo tako zagotovili, da meril ne bo treba več upoštevati, ker jim pač nihče ne bo mogel slediti. Izgubila se bo transparentnost in velike trgovske verige bodo pridobile še več možnosti za manipulacijo s potrošniki ter izkoriščanje proizvajalcev.

Kakšno značko dobijo te banane? Foto Reuters

Čeprav sistemi certificiranja niso popolni in v večini primerov zahtevajo veliko denarja (če želimo resno izvajati nadzor nad upoštevanjem kriterijev), so danes edini način, ki nam, uporabnikom in kupcem, zagotavlja, da so izdelki, ki jim sami ne moremo slediti neposredno do njihovega izvora, narejeni skladno z našimi načeli in vrednotami.

Zato prav mi ne smemo dopustiti, da tisti, katerih glavni namen delovanja je ustvarjanje dobička, postavljajo tudi kriterije etičnosti. Ker ti ne bodo postavljeni z namenom zaščite ranljivejših, ampak z namenom zagotavljanja izgovora kupcem, da lahko dobijo cenejši izdelek, a narejen skladno z etičnimi načeli (ki jih seveda nihče ne more preveriti).

Če se ne da preveriti, je pa ceneje, je za trgovce bolje. Foto Reuters

Na ta način pa ne izgubljamo samo kot kupci, ampak tudi kot delavci in tisti, vključeni v proces, saj se slabšanje razmer za delovno silo v državah svetovnega Juga vedno bolj nevarno približuje tudi nam. In pogoji, ki veljajo za delavce tam, postajajo vedno večja realnost tudi pri nas.

V preteklosti so nam prav tisti predstavniki civilne družbe, ki so vzpostavili sistem pravične trgovine, dokazali, da imamo možnosti vplivanja tudi na odnose v mednarodni trgovini, če le stopimo skupaj in podpremo drug drugega. Zato nikar ne zavrzimo vsega, kar smo skupaj dosegli do danes, in ne dopustimo, da veliki delujejo čisto brez našega vmešanja in nadziranja.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.