Tiskane izdaje
Ljubljana – V zadnjem času je v mestih mogoče opaziti tudi večje jate vran, ki so vsejedke, po znanstveni literaturi pa tudi glavne plenilke gnezd drugih vrst ptic. Kjer je veliko vran, je drugih ptic manj. Vendar na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic (Dopps) pravijo, da je to neutemeljena domneva.
»Vrane, zlasti sive, so v urbanih naseljih čedalje pogostejše. Dejstvo je, da v mestih laže najdejo hrano kot v naravi, tu so tudi bolj varne pred plenilci. Podoben pojav opažamo tudi pri nekaterih drugih živalskih vrstah, kunah, lisicah in nekaterih vrstah ujed (denimo sokolih). Kune belice, na primer, so v Sloveniji zaradi škode, ki jo povzročajo v naseljih, že problematične. Iz Berlina poročajo o približno 5000 divjih prašičih, ki živijo v mestu, njihovega števila pa ne morejo nadzorovati. Gre za trend, ki ga opažamo pri nekaterih živalskih vrstah, ki se prilagodijo bivanju v bližini ljudi ali celo v strnjenih naseljih in tudi zato njihovo število narašča,« pravijo v Lovski zvezi Slovenije (LZS).
Spremenljivost je naravna
Vrane so pomembni plenilci drugih, še zlasti manjših vrst ptic, o čemer obstajajo številni podatki v strokovni in znanstveni literaturi. »Vendar so podatki o njihovem vplivu na številčnost drugih vrst ptic protislovni, tako da vsaj trenutno ne moremo trditi, da se zaradi njih pomembno zmanjšuje število ptic pevk, kot so sinice in kosi. V naravnih ekosistemih je prostora več in vran na enoto površine zato manj, zato je njihov plenilski pritisk na druge vrste tudi manjši. Vrane v mestih pa lahko povzročajo materialno škodo na premoženju in celo napadajo ljudi, znani so primeri napadov na otroke v vrtcih. Ljudje zato pogosto zahtevajo, da bi lovci vrane ustrelili, vendar v urbanih naseljih tega ne morejo početi, čeprav so vrane lovna vrsta. Urbana naselja namreč spadajo pod nelovna območja, ki so v neposredni pristojnosti ministrstva za kmetijstvo, ki tudi izplačuje škodo na premoženju na nelovnih površinah. Težave z vranami v mestih imajo tudi drugod po Evropi. Nekatere živalske vrste, vključno z vranami, so namreč izrazito spretne in znajo izkoristiti življenjske pogoje, ki so posledica bivanja ljudi v določenem okolju,« pojasnjujejo v LZS.
Lovci dodajajo, da je porast števila osebkov ene vrste na račun drugih težko ustaviti, to praviloma tudi ni cilj upravljanja s populacijami; tudi takšna spremenljivost je namreč nekaj naravnega in je bila skozi zgodovino osnova za evolucijo. »Iz preteklosti so sicer znani ukrepi za zmanjševanje števila golobov v mestih; golobom so v koruzo dajali sredstvo za zmanjševanje plodnosti,« opozarjajo v LZS.
»Seznanjeni smo s problematiko sive vrane, tako v urbanem (večina večjih mest, Ljubljana, Kranj, Brežice, Krško, Celje, Murska Sobota) kot v ruralnem okolju. Zaradi navedenega je bil leta 2011 pripravljen tudi akcijski načrt za reševanje problemov, povezanih s sivo vrano (Corvus cornix) v Sloveniji. Zaradi boljšega upravljanja s populacijo sive vrane se je lani začel tudi ciljni raziskovalni projekt Značilnosti, problematika in upravljanje populacij (sive) vrane v urbanem okolju, katerega eden od ciljev je tudi ugotoviti vpliv sive vrane na populacije drugih vrst ptic,« pravijo na ministrstvu za kmetijstvo. Dodali so, da glede na podatke Doppsa), vrane ne vplivajo bistveno na populacije drugih ptic.
Konec preganjanja
»Dejstvo je, da je v zadnjih desetletjih opazen porast števila sivih vran v mestnem okolju, ne le v Ljubljani. Podoben dolgoročni trend je videti tudi ponekod v kulturni krajini, zlasti v okolici večjih mest. Iz zgodovinskih virov lahko razberemo, da so bile sive vrane tudi nekoč v mestih zelo pogoste. Izjema sta 18. in 19. stoletje, ko so jih zlasti v mestih množično zatirali z uničevanjem gnezd in zastrupljanjem. Potem ko se je sistematično zatiranje uneslo, so vrane ponovno naselile mestno okolje. To zgodovinsko dogajanje so dokaj natančno rekonstruirali finski znanstveniki za tri finska mesta. Mesta so za vrane, ki so izjemno prilagodljive in učljive, privlačna zaradi varnosti pred plenilci in lovci, lahko dostopne hrane (odpadki, hrana za domače ljubljenčke, užitni plodovi), ugodnejše mikroklime (zlasti pozimi) ... Številčnost sivih vran v slovenski kulturni krajini, ki jo spremljamo v okviru Monitoringa splošno razširjenih vrst ptic kmetijske krajine, pa se od leta 2008 ne spreminja bistveno, kar morda pomeni, da je to okolje z vranami že nasičeno,« pa pravi Bia Rakar z Doppsa.
Dodaja, da je domneva, da se populacija sive vrane povečuje na račun drugih vrst, neutemeljena. »Populacija si je opomogla predvsem zato, ker jo je človek manj preganjal. Lokalno pa ugodno lahko vplivajo tudi spremembe v njenem življenjskem okolju, denimo razpoložljivost mest za gnezdenje, ponudba hrane, odsotnost plenilcev in podobno,« odgovarja Rakarjeva.
Podobno kot siva vrana so si v Evropi v zadnjih desetletjih opomogle tudi nekatere druge vrste, ki so jih prej množično preganjali. Po navadi gre za vrste, ki jih je človek obravnaval kot škodljivce. Takšni sta na primer ribojedi ptici siva čaplja in kormoran. »Žal imamo v Sloveniji veliko več vrst, katerih populacije se hitro zmanjšujejo. Zlasti so to vrste, vezane na kulturno krajino, torej ohranjene travnike, sadovnjake in ekstenzivno obdelane kmetijske površine. To je rezultat velikopoteznih sprememb v načinu kmetovanja v smeri intenzifikacije. Med njimi je na primer smrdokavra, veliki skovik, črnočeli srakoper, vrtni strnad, repaljščica. Te vrste so bile pri nas nekoč zelo razširjene, danes pa nekatere lahko preštejemo na prste. Še bolj skrb zbujajoče je, da temu trendu sledijo tudi druge, danes še dokaj pogoste vrste, kot je na primer rjavi srakoper. Pri tej vrsti v nekaterih predelih države opažamo katastrofalen upad številčnosti,« še opozarja Bia Rakar.
