Tiskane izdaje
Pa smo prišli do morja. Po 33 dneh, petih državah, petih gorah, enem jezeru, 11 rekah in neštetih dogodivščinah smo v nedeljo naredili zadnji zavesljaj, ki je tako kot tolikokrat prej postal prvi, saj se boj za pravico ne konča z zadnjim dnem nekega dogodka, tokrat letošnjega Balkan Rivers Toura, ampak z zadnjim vdihom.
Zadnji metri siceršnjih 200 kilometrov poti vse od izvira Morače prek Skadarskega jezera in reke Bojane do Jadranskega morja so bili zame vrtiljak emocij in misli. Tako kot lani na Vjosi se mi je tokrat na Bojani v nekaj minutah v glavi odvrtelo vse, kar sem počel v mesecih pred odpravo in kar smo skupaj doživeli s to izjemno (in) odtrgano ekipo na poti. Ko te premetavajo valovi in v zobeh držiš še neprižgano baklo, ki bo signal, da smo dosegli morje, je težko urediti misli. Prihajajo kot popolnoma nekontrolirani bliski, in manj ko se upiraš, lepše se zlagajo.
Neprespane noči in nervoza ob pripravah na dogodek, nešteti sestanki, telefonski klici, skajpi, zbiranje sredstev, negotovost, slepo zaupanje, pomoč prijateljev in naključij, angina, gripa, zbiranje odbite ekipe, urejanje podrobnosti pa pakiranje zadnji moment (mimogrede, gat je bilo na koncu ravno prav ...), utrujenost in napeto pričakovanje pred začetkom, ultra zgodnje bujenje za smučanje z Mojstrovke, krasna, oči odpirajoča akcija na Soči, totalno zakon žuri ob tej ujeti smaragdni lepotici, obljuba, da jo nekega lepega dne osvobodimo, veslanje do Jadranskega morja v Italiji, komarji, nasmejana klapa, trajekt v Grčijo, pomladno poletje tam, tzatziki in tscipuro, kolega v naključnem baru, zgrešen odcep kot vstop v najlepšo možno dolino, neštete linije v gorah, prekritih s snegom in s pogledom na Jonsko morje, globoki kanjoni Grčije in navdihujoči lokalni odbitek v podobi Aristotla − Nikos, smrdokavre na cesti, črne štorklje nad nami, mali seksualni vložek dveh nadobudnih želv na eni od osamljenih gorskih cestic, nenormalno dobra hrana v Konitsi in končno premik v Albanijo, pivo v toplih vrelcih Langarice, pogovor z razgledom na Vjoso, kava z dvema bratoma v njuni prodajalnici cedejev ob Vjosi, veslanje malo prej po za kajakaše popolnoma neznanem kanjonu reke Mati, prihod vremenske fronte in 30-stopinjska temperaturna sprememba, 40 centimetrov svežega snega na prelazu med Kosovom in Črno goro sredi noči z letnimi gumami, iskanje lokalca, ki bi nas s terencem peljal v zasneženi Durmitor, smučanje v pršiču in roštiljada pozno v noč, rakija in še ena pri popu v kanjonu Bijele in prihod preostalega dela medijske ekipe, pot v dolino Morače, kjer smo ob pohodu na izvir naleteli na gradnjo jezu prav na izviru sicer popolnoma nezajezene reke in takoj »oskrunili« ponosno postavljeno tablo graditeljev tega popolnega nesmisla, začetek veslanja po divji Morači, premalo vode v tesnih brzicah, kampiranje na prelepi livadi sredi vukojebine, topel ogenj in polna malha dobrih balkanskih šal, veslanje po drugem težavnem odseku, iskanje linij med številnimi sifoni, nenačrtovano plavanje, mah na drevesih kot v džungli, dron nad glavo na najbolj nemogoči lokaciji, kamp ob sotočju Mrtvice in Morače, neotesani Avstrijci brez gena za empatijo, nepozabni zajtrk prijaznega domačina, veslanje po velikem kanjonu Morače, kjer sem v treh minutah ob skupinskem hrbtnem plavanju čez najbolj nevarne brzice izgubil za tri leta živcev, globok oddih ob koncu veslanja tretjega dne, ko je bila nevarnost mimo, delovna večerja, ki je za isto mizo zbrala celotno anti-jezovno sceno Črne gore, ki se sicer nikdar ne bi enotna zbrala, tiskovna konferenca (ki to ni bila) v Podgorici, vlom v Matičev avto, ki je za seboj pustil pravo razdejanje, odvzel prav ničesar, pustil pa precej močno sporočilo, večerno veslanje v čarobno Skadarsko jezero, večerja na piratski ladji, spanje v močvirantem nogometnem igrišču pa dva dneva dolgega veslanja čez največje jezero jugovzhodne Evrope, divji skadarski krap, ki bi se lahko kosal z brancinom, za večerjo, spremljava policije čez jezersko mejo v močnem vetru in selfi policaja s kajakaši v ozadju, priveslanje v Shiroke na albanski strani, pričakovanje zadnjega dne, zgodnje vstajanje in veslanje v reko Bojano, ki nam je pomagala z močnim tokom in vetrom v hrbet, belouška sredi reke, pojavni policaji, ki so na meji, za katero ne vedo točno, kje je, čakali na nas celih pet ur, pa niso bili nič betežni, skupno pivo z njimi, malica in potem preblisk, ko smo po zadnjem desnem ovinku prišli iz popolnega miru in divjine na pravi rečni žur − zadnji trije kilometri bregov reke Bojane so namreč popolnoma pozidani z malimi obrečnimi hišicami, te pa so polne mladine, ki na veliko žura, poje, je in pije v pričakovanju 1. maja, odziv na številna vabila na pijačo in vedno bolj meglen pogled v smeri proti morju, ki smo ga po vseh preprekah le dosegli ob prelepi večerni svetlobi, in zadnje tri minute veslanja, ki so postregle s temi, v moji glavi takrat precej slabše kronološko urejenimi bliski.
Prižig bakle, vzklik zadoščenja ob konkretnem enomesečnem odzivu na močna čustva do rek, ježa vala, pa še enega in pristanek na peščeni plaži Ade Bojane, kjer se je končalo veslanje in začel žur.
Balkan Rivers Tour 2 ni bil tako velik in odmeven kot prvi, nima tako impresivnih številk, bil je drugače zastavljen, ponudil pa je več kontrasta. Novi člani naše posadke so srkali informacije kot spužve in zanimivo je bilo opazovati razvoj njihovega mnenja skozi tedne na poti. Kot pri vsaki drugi stvari je za razumevanje treba stvari doživeti, da jih začutiš in dojameš. Ljudje smo bitja izkušenj, ki se na žalost najbolje učimo ob palici, ki je pogosto kruta realnost.
Ko te po dveh tednih uživanja dih jemajočih gora in kanjonov, ki jih nihče (še) ne pozna, po betici in srcu udari hrup eksplozije na bregu prelepe reke v narodnem parku sredi noči, je to nekaj, kar da misliti. »Le« to je bilo potrebno, da smo se popolnoma spontano samoorganizirali in si postavili za cilj, da to pokažemo svetu. Čez dva dni smo objavili kratek filmček, ki je do danes dosegel več kot 300.000 ljudi, ki so se aktivirali in vključili v zgodbo reševanja prelepe Valbone. Kdaj pa kdaj pač ne potrebuješ velikih razpisov, administracije in pisarne, le moraš biti tam zunaj in doživeti krivico, ki te tako podžge, da podre vse ovire v glavi.
Le organski razvoj dogodkov omogoči iskrenost, ki je danes redka, a na srečo še cenjena valuta. In če imajo Balkan in njegovi prebivalci kaj, potem je to spontanost in pišmevuhovski pristop, ki je pravzaprav globoka duhovnost − če se odpreš dogodkom, potem te bo nos sam pripeljal do stvari, ki jo iščeš. Fiksni plani, paranoja, zakrčenost in napetost teh krajev še niso dosegli, in ko se mi, alpski Balkanci, znajdemo tu na jugu, nam to omogoča, da prav zacvetimo v tem pogledu in dojamemo, da je manj več in da je plan jez za dogodivščine. Ali kot je rekel Rambo Amadeus: »Balkan je specifičen, ker imajo njegovi ljudje patološko ambicijo po uspehu, pomnoženo s patološko lenobo.« Prav to dejstvo po mojem skromnem mnenju omogoča tako domiselne rešitve, ki so jih in jih še producirajo prebivalci te z zgodbami bogate regije. Vedno vključi akcijo, smeh, druženje in v prostor vstopi tako, da vrata odpreš z nogo, pa se bo že nekaj izcimilo.
Kot tolikokrat prej sem sproti spoznaval, da naravovarstvo ni le biologija, ampak pri njem prav tako pomembno vlogo igrata sociologija in psihologija, saj so na koncu dneva ljudje tisti, ki stopijo skupaj in se odločijo, ali bodo neko reko ohranili ali ne, pa to hote ali nehote malce pozabljamo. Vsak posameznik ima pravico imeti sebi lasten vzgib za reševanje zadnjih otočkov divjine stare utrujene celine, pa na koncu prav noben ni sebičen, saj je le košček večje sestavljanke, ki nam vsem − ljudem, ribam, polžkom, vidram, žabam, rastlinam, bakterijam in glivam − lahko prinese nekaj tako nujno potrebnega: dom, pravico, prostor za sprostitev in igro, stik z naravo in predvsem mir.
Hvala vsem, ki ste spet za mesec dni stopili na ta podivjani vlak, hvala vsem v naši nekonvencionalni ekipi: puncam Neži, Carmen in Urški, fantom Janu, Maticu, Mihu, Mitji, Andražu, pa še enemu Andražu, Daliborju in Pavlotu, hvala vsem podpornikom, predvsem pa vsem, ki verjamete v svojo moč pri soodločanju o boljšem jutri.
In še to, dokončno ne verjamem več v naključja. Po koncu naše letošnje odprave sem si vzel dan brez računalnika, in ko sem ga včeraj prižgal v odmaknjeni albanski dolini Kir, sta vame udarili dve imenitni novici, da mi je vzelo sapo. Prva je bila, da je na albanskem sodišču neverjetno zmagal primer Vjosa, ki bo v prihodnjih 14 dneh dokončno odločil o zapečatenju tako nepotrebnega projekta Pocem, druga pa kratek mail iz Črne gore: »Druže, Zeta je odbranjena, sjutra javimo više!«
Neagresivni upor ni nič slabega, upor je kreativno gibalo razvoja, in če ima v ozadju dober razlog, daje še hudirjevo dober občutek, preden se zvečer čez glavo pokriješ s kovtrom. Se vidimo na naslednji akciji.
Make love, not dams − spill beer, not blood!
***
Fotoutrinke kampanje Balkan Rivers Tour 2* si lahko ogledate TUKAJ.
***
Rok Rozman je biolog in pobudnik akcije Balkan Rivers Tour.
***
Z vesli na pomoč rekam
Projekt Balkan Rivers Tour je projekt skupine okoljevarstvenih aktivistov in veslaških zanesenjakov, ki z veslaškimi podvigi na balkanskih rekah opozarjajo na velikopotezne hidroenergetske projekte v regiji, ki bodo, če
bodo izpeljani, korenito in nepovratno spremenili podobo balkanskega vodnega bogastva. Balkan Rivers Tour je največji tovrstni projekt v Evropi in poteka pod okriljem zavoda Leeway collective, podpira pa ga WWF Adria in številne outdoor znamke.
