»Vem, da so zaščiteni, a ena rastlina še ne pomeni ropanja«

Velikonočnico in encijan pri življenju ohranjata entuziazem planincev in prostovoljcev.

Objavljeno
06. marec 2019 15.46
Posodobljeno
06. marec 2019 16.10
Za ohranitev Clusijevega svišča na Lovrencu so zaslužni predvsem planinci. FOTO: Vinko Šeško
»Vem, da so telohi zaščiteni, vendar ena rastlina še ne pomeni ropanja rastišča,« se glasi zapis na spletni strani rastline.mojforum.si., ki po besedah varuha gorske narave Dušana Klenovška povzema tipično razmišljanje Slovenca o ogroženih rastlinah. Med njimi sta tudi velikonočnica in Clusijev svišč, bolj znan kot encijan. Rastlini z rdečega seznama ogroženih vrst sta zaradi plenjenja pred izginotjem.

Da so slovenske gore raj za plenilce gorskega cvetja, je odmevalo ob primeru Angleža Toma Mitchella, podjetnega lovca na rastline, ki se je po spletu hvalil o poslu z vzgojo in prodajo rastlin, tudi varovanih, katerih semena je med drugim nabiral v Sloveniji. Večje plenjenje encijana pa so oktobra 2017 opazili na Lovrencu. Izkopanih je bilo najmanj 60 korenik, kar kaže na organizirano ropanje zavarovane vrste, ki je kaznivo dejanje. Planinsko društvo Lisca Sevnica, ki skrbi za edino rastišče encijana zunaj visokogorja, je dejanje prijavilo policiji, a se je vse skupaj končalo s kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. Navedb o domnevnem nezakonitem ravnanju angleškega plenilca zavarovanega cvetja pa policija ni mogla preveriti, saj ni dobila podatkov iz tujine.

Za kaznivi dejanji nezakonitega ravnanja z zaščitenimi živalmi in rastlinami ter poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote, naša zakonodaja predvideva kazen do tri, pet ali osem let zapora. Leta 2017 je policija zabeležila tri primere kaznivih dejanj, lani nobenega, pove Uršula Belaj z uprave kriminalistične policije generalne policijske uprave. Največkrat reagira na podlagi prijave posameznikov ali društev, vendar posredovano gradivo – najpogosteje fotografije in video posnetki – ni dovolj za podajo kazenske ovadbe. »Za začetek postopka potrebujemo konkretne podatke o dejanju,« svetuje Belajeva.

image
Velikonočnica se pojavlja na rastiščih na Boču in v Boletini. FOTO: Ivan Borovnik


V okviru Planinske zveze Slovenije za varstvo narave, tudi gorsko cvetje, skrbi preko 300 varuhov in več kot 700 gorskih stražarjev, ki imajo predvsem vzgojno in ozaveščevalno vlogo. Veliko truda za ohranitev ogroženih rastlin, zlasti velikonočnice in encijana, pa vlagajo tudi člani planinskih društev in številni prostovoljci, ki živijo blizu njihovih rastišč.

Rastišči velikonočnice v Boletini pri Ponikvi v občini Šentjur je z 1,7 hektari največje od štirih znanih rastišč te rastline pri nas. Domačini so ga varovali še pred zaščito z občinskim odlokom, bolj celovito pa se je varstvo začelo, ko je leta 2006 občina celotno zemljišče rastišča odkupila in koncesijo za njegovo vzdrževanje dala Turističnemu olepševalnemu društvu Ponikva. To zanj skrbi skladno z navodili celjske območne enote zavoda za varstvo narave. Prostovoljci pred cvetenjem postavijo zaščitno vrvično ograjo, informacijski kiosk, usmerjajo obiskovalce in jih vodijo po rastišču, ob koncih tedna pa rastišče tudi fizično nadzirajo. Po cvetenju ograje pospravijo, poleti cvetišča kosijo, jeseni pa odstranjujejo grmičevje, da se rastišča ne bi zarasla. Rezultati upravljanja so vidni, saj je vandalizma razmeroma malo, a se še vedno pojavlja, pravi predsednik Turistično olepševalnega društva Ponikva Zlatko Zevnik. V Boletini cveti med 800 in 1.700 velikonočnic, ki zadnja leta sicer ne opravičujejo svojega imena. Letos bodo cvetele že sredi aprila.

image
Clusijev svišč ljudje izkopavajo za skalnjake in grobove. FOTO: Dušan Klenovšek


Na Boču velikonočnica zaradi višine zacveti nekoliko pozneje. Na treh rastiščih, zaščitenih od leta 1991 (Bočki ravni, Galkah in Ljubičnem) je okoli 300 rastlin. V Planinskem društvu Poljčane so že pred 30 leti postavili lesene ograje, ki jih redno vzdržujejo. V obdobju cvetenja (20 dni) rastišča varuje tudi skupina 40 prostovoljcev, pove Ivan Borovnik, načelnik odseka za varstvo gorske narave Planinskega društva Poljčane.

Pred 20 leti je bilo veliko izkopavanj celih rastlin, skupaj s koreniko in zemljo, z rastišča so plenili tudi semena, kar je danes redko. Pojavljajo pa se druge težave: obiskovalci – lani v času cvetenja jih je bilo 3000 – v želji po čim boljšem posnetku vstopajo na rastišče in rastline mendrajo. Na zmanjšanje števila cvetočih rastlin vplivajo tudi zaraščanje rastišč z resjem in mahom, mile zime z manj snega in manjše število opraševalcev, našteva Borovnik, ki dodaja, da prostovoljci cvetove oprašujejo tudi s čopičem.

Encijan, ki je sicer visokogorska rastlina, uspeva tudi v Posavskem hribovju – na Lovrencu pri Lisci in sosednjem Velikem Kozjem. »Izkopavanje, predvsem pa opuščanje košnje, gnojenje in paša na travnikih so razlogi, da se je ohranil le na nekaj lokacijah. Za ohranitev na najbolj znani lokaciji okoli cerkve sv. Lovrenca so zaslužni predvsem planinci,« pove Dušan Klenovšek, varuh gorske narave Planinskega društva Lisca Sevnica. Kljub temu, da je rastišče botanični naravni spomenik, označeno z informativnimi tablami in leseno ograjo, so primerki encijana izginjali, zato so leta 2017 v času cvetenja uvedli še fizično varovanje.

K izginjanju encijana prispevata tudi dve zmotni prepričanji: da je korenina sestavina istoimenske žgane pijače (v resnici je v njej korenika košutnika oziroma rumenega svišča), ter presajanje za domače skalnjake in grobove. To se ne obnese, saj encijan v letu dni žalostno propade. Encijan, ki ga opazimo na grobovih in skalnjakih, pa je v resnici Kochov svišč.