V nadaljevanju preberite:

Gospodarske škode zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov v EU so v obdobju 1980–2024 znašale 822 milijard evrov. Slovenija je imela med vsemi državami daleč največ škode na prebivalca, presegla je 3000 evrov. Sočasno imamo tudi eno največjih vrzeli v zavarovanju pred ekstremnimi vremenskimi dogodki. Z njim je kritih manj kot deset odstotkov izgub, kažejo najnovejši podatki Evropske okoljske agencije (EEA).

Evropa je najhitreje segrevajoča se celina. Tudi po optimističnem scenariju toplogrednih izpustov, ki predvideva doseg podnebne nevtralnosti po letu 2050, se bo do konca stoletja v povprečju segrela za več kot dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje, torej nad še varno mejo 1,5 stopinje. Po najbolj pesimističnem scenariju, ki predvideva podvojitev izpustov do sredine stoletja, pa se bo segrela za sedem stopinj. Podnebna tveganja ogrožajo energetsko in prehransko varnost, ekosisteme, infrastrukturo, finančno stabilnost in zdravje prebivalstva. Največjim je izpostavljena južna Evropa, ki je vroča točka podnebnih sprememb. Med sektorji je najbolj ranljivo kmetijstvo. Rešitve za povečanje odpornosti proti podnebni in drugim krizam morajo biti sistemske, poudarja Blaž Kurnik, vodja enote za podnebna tveganja in odpornost pri EEA.

Evropa pred paradoksom: Globalno segrevanje nas lahko pahne v ledeno dobo

EEA v zadnjem poročilu ugotavlja, da je stanje okolja v Evropi slabo, kar pomeni veliko tveganje za gospodarsko blaginjo, varnost in kakovost življenja. Pozvali ste k pospešenemu izvajanju politik in ukrepov v okviru evropskega zelenega dogovora. Se je zeleni prehod upočasnil?

V poročilu izpostavljamo dve sporočili. Prvo je, da mora biti narava v središču naših prednostnih nalog. Evropska unija si je postavila tri: varnost, dvig odpornosti in konkurenčnost. Brez investiranja v okolje in naravo jih ne bomo mogli uresničiti. Zdrava narava pripomore k zdravju ljudi in ti prispevajo k družbenemu napredku. Ne moremo biti konkurenčni, če moramo vlagati v povračilo škod, ki so se zgodile zaradi naravnih nesreč ali drugih dogodkov. Drugo sporočilo je krepitev odpornosti in prilagajanja na podnebne spremembe. Globalne emisije se povečujejo, Evropa se segreva hitreje kot vse druge celine, zato se moramo začeti prilagajati. Prilagajanje pomeni tudi dvig odpornosti proti podnebnim spremembam in drugim krizam.

Ali države še preveč zanemarjajo rešitve, ki temeljijo na naravi, ali jih že vključujejo v sistemske ukrepe?

Ukrepi morajo biti sistemski, drugače rešujemo samo del težave, kar lahko povzroči večje težave drugje. Problem je, kako se osredotočiti na sistemske rešitve, ko je odločanje v državah in EU še vedno sektorsko. Odločevalce in politike je težko prepričati, da je sistemska rešitev najboljša za družbo, saj to pomeni, da morajo ministrstva sodelovati. To se ne dogaja ne na evropski ne na državni ravni. Morda se je v evropski komisiji začelo premikati v to smer, saj so komisarji zdaj bolj medsektorski.

V poročilu izpostavljamo, da vlaganje v varnost in odpornost ne sme vključevati samo enega vidika – osredotočanja na vojno ali zunanje grožnje –, ampak tudi ekstremne vremenske dogodke, ki so povezani s podnebnimi spremembami. Če povečamo proračune za varnost, mora to vključevati tudi druge vidike, drugače ne bomo naredili dovolj in denarja bo zmanjkalo. Rešitve, ki upoštevajo več vidikov, so cenejše.