Vseh jezov ni dobro odstraniti, najboljše pa gradijo bobri

Osušili smo mokrišča, reke pa smo zravnali v kanalih, vse za pozidavo, energetsko izrabo in za kmetijstvo. »Smo kot družba res pripravljeni na to, kar moramo storiti? To pomeni razlastitve, poseg v energetiko in kmetijstvo,« je na mednarodnemu kongresu Življenje rekam, ki se je danes začel v Ljubljani, opozorila Lidija Globevnik, generalna direktorica direktorata za vode na ministrstvu za naravne vire in prostor (Mnvp). Podiranje jezov tudi ni vedno nujno, a gotovo so bobri bolj učinkoviti graditelji kot ljudje.

»Vodnim sistemom smo odvzeli življenjsko energijo,« meni Matthew James Parr iz Okoljske agencije Velike Britanije, ki je zasnoval sistem urejanja rek Stage 0 (Stopnja 0). Po tem sistemu je reki treba dovoliti lastne odločitve, kam bo tekla. Predstavljati si je treba reko pred človekovimi posegi, za kar pa je treba zbrati in analizirati več podatkov. Zelo pomemben vir podatkov je sediment. Zelo veliko pa lahko za drugačen pogled na reko naredijo bobri.

Najprej se, brez izkopavanj, dvigne gladina vode na vsem območju, kar omogoči več strug reke. V takih območjih je več hrane, zato so tudi ribe dvakrat večje kot v rekah. Poleg tega shranjujejo vodo, ki je pomembna za poletne suše. Zdaj si ob obilnejših padavinah prizadevamo vodo čim prej odstraniti, poleti pa tarnamo, ker ni vode, je opozoril Parr in dodal, da je ob živih mokriščih vedno dovolj rastlinja tudi za živino.

Reka diha, narava dela s polno paro

Take rešitve pa imajo tudi omejitve. Ne delujejo na skalnih podlagah in v večjih strminah, najbolj se obnesejo na ravnicah. Poleg tega lahko okrepijo poplave gorvodno in omejijo transport sedimentov dolvodno. Nove ureditve lahko zaprejo prehode za ribe, globoki tolmuni lahko izginejo, ker je voda plitva, se lahko tudi segreje, območja pa ogrožajo tudi invazivne tujerodne vrste živali in rastlin. Ne nazadnje lahko nastane škoda na infrastrukturi. Zato Parr svetuje poskuse na manjših območjih, ki jih je potem, s pridobljenimi izkušnjami, mogoče povečati.

Večja težava je tudi pridobitev dovoljenj in soglasij. V urbanih območjih tako Parr ni uspel renaturirati še nobene reke. »Narava ne prepreči konfliktov in ne spremeni politike,« meni Lidija Globevnik in dodaja, da brez sodelovanja raziskovalcev in znanstvenikov z državno in lokalnimi politikami, ne bo nobenih sprememb. Treba bo tudi razmejiti, kdo plača za rešitve in kdo ima od njih korist. »Urejanje rek ni le tehnično ali okoljsko vprašanje, temveč zahteva družbeni konsenz. Zdrave reke so temelj družbene odpornosti,« je še dejala.

»Ko pustimo reki dihati, narava opravi vse drugo težko delo,« je dejal Anže Županič, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), ki je več let opazoval sonaravno urejanje reke v tujini. Opozoril je, da je bila sprememba zelo blagodejna, rešitve pa ščitijo območje pred sušami in poplavami. Martin Janes, predsednik Evropskega centra za obnovo rek (ECRR), pa je vesel, da se je v Evropi in Sloveniji v 15 letih zgodilo precej sprememb na bolje. »Vemo, kaj je treba storiti, potrebujemo le možnosti za izvedbe,« pravi Janes.

Vodna Slovenija

Kongres organizirajo po seriji katastrofalnih posledic podnebnih sprememb. »Po poplavah avgusta 2023 in vse pogostejših sušnih obdobjih postaja jasno, da zgolj tehnično urejanje rek ne zadošča več. Po podatkih direkcije za vode so se skupna vlaganja v vodotoke z 42,9 milijona evrov leta 2019 povečala na načrtovanih 597,1 milijona evrov leta 2026, kar pomeni približno 1300-odstotno povečanje. Kljub temu se ekološko stanje slovenskih rek poslabšuje, podnebne spremembe pa dodatno povečujejo poplavna tveganja in pritisk na vodne ekosisteme.

Slovenija je ena od evropskih držav z najgostejšo rečno mrežo. Več kot 41.000 kilometrov rek, potokov in hudournikov pomembno oblikuje krajino, oskrbo s pitno vodo, kmetijstvo, energetiko, turizem in kakovost bivanja. Hkrati so številni vodni in obvodni habitati vključeni v omrežje Natura 2000, saj predstavljajo ključni življenjski prostor za številne živalske in rastlinske vrste.

Toda podatki kažejo tudi drugo plat zgodbe. Populacije celinskih vodnih vretenčarjev (sesalcev, ptic, dvoživk in rib) so od leta 1980 upadle za 84 odstotkov, tretjina celinskih vodnih živalskih vrst je danes na robu izumrtja. V Sloveniji se je po podatkih agencije za okolje delež rek v dobrem ali zelo dobrem ekološkem stanju med letoma 2016 in 2021 zmanjšal za 9 odstotkov. Med pomembnejšimi razlogi stroka poudarja predvsem hidromorfološke spremembe vodotokov: regulacije strug, utrjevanje brežin, odvzem prostora rekam in druge posege, ki slabijo naravne procese rek.