Z vesli nad jezove: Ko na valovih začutiš življenje

Po končani plovbi po Zrmanji smo se odpravili proti Bosni in Hercegovini. Še nikoli prej nisem bil v teh krajih in bil sem presenečen nad preprostostjo in prijaznostjo ljudi. Kljub temu da njihov življenjski standard niti približno ni podoben našemu, še vedno znajo ceniti majhne stvari. Na povabilo domačinov smo se mimogrede ustavili še na rekah Una in Unac. Čakala sta nas topel sprejem in veliko odobravanje akcije Balkan Rivers Tour.

Kasneje smo se odpravili naprej proti reki Sani. Po dolgih urah vožnje in nekaj nepredvidenih ovinkih smo na koncu v trdi temi le prispeli na cilj. Tokrat je bila to prenovljena osnovna šola, kjer so pred nekaj meseci odprli tudi center Donja Pecka s prijetno urejenimi prostori. Spalnico smo imeli tako v nekdanji učilnici v prvem nadstropju, medtem ko je bil večji prostor za druženje spodaj. A najlepše je bilo, ko smo se zbudili v prečudovito jutro, obkroženi z naravo in z zanimanjem in toplo besedo domačinov. Tem so se kasneje, ko smo začeli dnevno etapo, pridružili še ljudje, ki so prišli celo z avtobusi, osebnimi avtomobili, vsi tisti, ki podpirajo našo akcijo in ideje. Bilo nas je veliko in skupaj smo šli do gradbišča, kjer delajo jez, s katerim želijo skozi sedemkilometrsko cev preusmeriti reko na drugo stran hriba. S tem bodo ustvarili celih 5 MW. Pogled na razdejanje je bil res žalosten. Kaj vse so uničili, razkopali ... za 5 MW? Žalostno.

Peš smo se spustili v krasno sotesko, kjer izvira reka Sana, pokrajina pa me je ves čas malo spominjala na Rakov Škocjan. Na tem delu smo tako posneli nekaj izjav domačinov, ki se z gradnjo jezu nikakor ne strinjajo. Slabo voljo in občutno neodobravanje pa smo lahko začutili tudi pri samih kajakaših, ki so se – verjetno zadnjič – po reki spustili na drugo stran hriba, kjer pride cev čez hrib v turbino in kjer bo čez nekaj mesecev že tekla preusmerjena reka. Namesto da bi tekla po svoji strugi, po čudovitem kanjonu. Reka je tudi dom prenekaterim živalim, med njimi je tudi sulec, ki spada med ogrožene vrste.

Vse do Neretve

Naslednji dan smo se odpravili proti kraju Glavstičevo, kjer teče Neretva. Ponovno nas je čakalo več ur vožnje. Ko smo zvečer prispeli na cilj, nas je Rokov prijatelj Hitko toplo sprejel. A zjutraj nas je čakal hladen tuš ... prebudili smo se v belo, zasneženo pokrajino. Še pred enim tednom nas je grelo za spomladanski čas zelo toplih 28 stopinj na reki Zrmanji. Kljub snežni odeji smo se odpravili proti izviru Neretve, v eno smer nas je čakalo od pet do šest ur vožnje, 40 kilometrov pred ciljem pa še vedno nismo vedeli, ali bomo sploh prišli do tja, saj nismo imeli snežnih verig. V lokalni kavarni smo počakali, da je nehalo snežiti, zaradi spluženih in posoljenih cest pa je bilo kmalu tudi na njih spet znosno in pot smo na koncu lahko nadaljevali.

Po makadamskih cestah smo se pripeljali do kraja Ulog. Srečali smo se z domačini, ki se borijo proti gradnji tamkajšnjega jezu. Tokrat jim je na pomoč priskočila tudi narava, saj se je zaradi krhkega apnenca gradbišče začelo rušiti in gradnjo so morali prekiniti. Če je ne bi, bi bil lahko velik del doline pod vodo. Okoli 16.30 sta se Rok in Žan kljub nizkim temperaturam odpravila v reko. Premražena, a polna vtisov sta prišla na cilj šele zvečer, zadnjih nekaj brzic sta odveslala celo v temi.

Tja do Mostarja

Naslednje jutro smo se na srednji del Neretve odpravili z raftom. Po nekaj kilometrih umirjene reke se je pred nami odprl čudovit kanjon. Tudi do 100 metrov visoke stene, ki obdajajo reko, so dom ne le ribam, pač pa tudi pticam, ki tam gnezdijo. Dan smo končali v kraju Konjic.

Za dobrodošlico sta najpogumnejša meščana pripravila atraktiven skok z mosta. Foto: Jan Pirnat

Tretji in zadnji dan na Neretvi smo se odpeljali proti Mostarju, kamor so nas naknadno povabili. Časa za sprehode po mestu in spoznavanje kulture na žalost ni bilo, saj smo imeli predviden natrpan program, a lepota mesta me je vseeno popolnoma prevzela. Pri znanem mostarskem mostu nas je pričakalo veliko ljudi, dva domačina pa sta v znamenje dobrodošlice celo skočila z njega. Na nekaterih delih se je videla izsušena reka, kar je posledica jezu pred Mostarjem. Domačini so nas prijazno pogostili in nas peljali k izviru reke Buna, kjer bi veljaki radi postavili jez, sami pa se s tem ne strinjajo.

Če strnim misli, lahko povem, da je težko gledati, kako brezsrčno človek posega v naravo. Sploh zato, ker ima toliko znanja o pridobivanju električne energije, in verjamem, da nam ne bi bilo treba tega početi na takšen način. Lepote rek in kanjonov so me med potjo navdušile in napolnile z energijo, neverjeten je občutek, kako na neokrnjenih delih lahko resnično začutiš življenje. Narava daje tamkajšnjim domačinom kruh in smisel življenja. Človek v teh krajih živi z njo in se ne bori proti njej. Narava nam navsezadnje vedno znova dokazuje, da je močnejša. Smo namreč le majhen delček planeta, za katerega bi morali veliko bolj skrbeti in ceniti vse lepote, ki nam jih ponuja.