Za slepe in slabovidne je šport tudi pomemben

Rimske Toplice – Hiter način življenja, stres v šoli ali službi ter nezdravi prigrizki med obroki so danes bolj pravilo kot izjema. Mladi rajši kot da bi odšli na sprehod ali s prijatelji igrali nogomet, preživimo pred računalniškimi in televizijskimi ekrani. Slepi in slabovidni nismo nobena izjema.

Sem Mia Koritnik. Stara sem 12 let in obiskujem 6. razred. Sem slepa in ponosna na to, da hodim v redno šolo. Slepa sem že 8 let. Z veseljem povem, da imam rada šport. Ob njem se sprostim in zabavam. A ni bilo vedno tako. Ni bilo zabavno biti vedno zadnji v teku, izvajati čudne gimnastične vaje, kjer nisem vedela, kje je zgoraj in kje spodaj. Večkrat sem prehitro obupala, saj sta me orientacija in telo pustila na cedilu.

Učiteljice v šoli in družina so me spodbujali, da vztrajam. Ugotovila sem, da se po športu bolje počutim, imam več energije za učenje, rezultati na športnem kartonu ob koncu leta so vsako leto boljši. Moj najljubši šport sta plavanje in rolanje. K dejavnosti rada povabim svoje prijatelje, sorodnike in družinske člane, tako je vedno zabavno.

Pri enem od obiskov športne pedagoginje Anje Pečaver, ki poučuje šport na Centru IRIS (Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne), sva se med malico pogovarjali o pomenu športa za slepe in slabovidne.

Zakaj je pomembno, da se slepi in slabovidni gibljemo?

Na splošno znano je, da se vsi premalo gibljemo. Zelo popularen je sedeč način življenja. Za slepe in slabovidne, ki nimajo vidne funkcije, je znano, da se gibljejo še manj, ker nimajo motiva. Zato je zelo pomembno, da jih motiviramo za gibanje in vključujemo v gibalne aktivnosti.

S telesno aktivnostjo slepi in slabovidni razvijajo orientacijo v prostoru in mobilnost. Naučijo se ocenjevati in zaznavati predmete, ki so okrog njih, njihovo oddaljenost, položaj in medsebojne odnose v okolju. Hkrati trenirajo sluh in spomin, vse to pa pripomore k njihovemu samostojnemu, aktivnemu vključevanju v okolje ter uspešno, estetsko in varno gibanje v njem.

Kje so največje omejitve pri izvajanju različnih športov pri slepih in slabovidnih?

Slepi in slabovidni lahko izvajate vse športe, tudi skupinske, samo nekatere stvari je treba prilagoditi, izločiti nekatere elemente.

Ali obstajajo športi, ki so namenjeni samo slepim in slabovidnim?

Obstajajo športi, ki so prilagojeni za naše učence, denimo plavanje, kolesarjenje v tandemu, atletika, rolanje, tek na smučeh, smučanje, gimnastika, plezanje, torball, … Najbolj znana pa sta goalball in showdown. Slednjega je na paraolimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 opazil Anton Marton, takratni učitelj športne vzgoje na zavodu za slepo in slabovidno mladino. Pet let kasneje so bila v Sloveniji že organizirana prva neuradna tekmovanja, v reprezentanco pa so danes vključeni tudi uspešni dijaki Centra IRIS, Peter Zidar, Tanja Oranič, Natalija Klobasa in Tina Gostenčnik.

Igra je zelo podobna namiznemu hokeju, kjer morata tekmovalca s pomočjo podolgovatega loparja zvenečo žogico potisniti na drugo stran, pod nekoliko dvignjeno sredinsko tablo. Točko dosežeta, če z žogico zadeneta nasprotnikov gol.

Goalball je ekipna športna igra z žogo na pravokotnem igrišču. Tekmujeta dve ekipi s po tremi igralci, katerih naloga je, da skotalijo zvenečo žogo čez črto nasprotnikovega gola. Obe športni igri sta posebni, saj mora med tekmo vladati tišina, da lahko tekmovalci slišijo zvenečo žogo.

Kateri prilagojene pripomočke pri športu uporabljajo slepi in slabovidni?

Za igre z žogo se uporabljajo tako imenovane zveneče žoge, v katerih so zvončki, da slepi lahko slišijo, kje je žoga. Za slabovidne pa uporabljamo žoge, ki so živahnejših barv, orodja pa označimo z različnimi trakovi. Za tek, pri atletiki, pri slepih uporabljamo različne elastike, da se slep učenec z vodičem poveže prek elastičnega traku, ki ga na ta način vodi. Tu je še tandem kolo, čeprav poznamo primere, ko slepi, s pomočjo eholokacije, lahko samostojno vozijo kolo.

Ali so športi, ki so tipični za slepe, primerni tudi za videče?

Zelo priporočljivo in koristno je, da sošolci in vrstniki učenca s slepoto ali slabovidnostjo spoznajo športe, ki so tipični za osebe s slepoto in slabovidnostjo (denimo showdown in goalball). Tako spoznajo, kako se je gibati s »temo v očeh«. Osredotočijo se na druge čute, sluh, tip, hkrati pa razvijajo spretnosti in izboljšujejo telesno kondicijo. Pri omenjenih športnih panogah pa je pomembna tudi tišina, zato morajo biti kar se da tiho in dosledno upoštevati pravila.

Kako lahko slepi in slabovidni ter vsi drugi preprosto in hitro vključimo telesno aktivnost v naš vsakdanjik?

Za bolj zdrav način življenja in tudi za čistejšo okolico odhajajmo v službo ali v šolo s kolesom ali peš, če je to le možno. Čim večkrat uporabimo stopnice namesto dvigala. Popoldanske sprehode izkoristimo za oddih v naravi, druženje s prijatelji in družino. S tem bomo veliko storili za naše telesno in duševno zdravje.