Zelena Slovenija? Zavoljo propada industrije, ne načrtne politike

Ekološka zavest je na Zahodu, v Sloveniji pa še malo bolj izrazito, zelo plitva, trdi dr. Drago Kos. »To pomeni, da je veliko ljudi zelenih po prepričanju in deklarirani etiki, v realnosti pa hitro zamenjamo barvo. Tudi v politiki.« Okoljska problematika je zelo »široka in globoka«, s sogovornikom, poznavalcem ekologije vsakdanjega življenja, sva se tako dotaknila le nekaterih tem.

Kakšen je razkorak med zeleno realnostjo in zeleno politiko?

S politiko je tako, da mora nekaj obljubiti in vsaj nekaj od tega potem tudi v razmeroma kratkem času, ki ga zamejuje mandat, izpolniti. V tem času pa je na okoljskem področju težko doseči kakršnekoli spremembe. Vse, kar lahko narediš, je, da nastaviš politiko in ukrepe, ki morajo biti postopni, konsistentni in dolgoročno naravnani.

Učinki se za pobiranje političnih sadov torej pokažejo prepozno.

Učinki dobre politike se na okoljskem področju opazijo čez deset, dvajset let. Politika pa potrebuje rezultate takoj. Poleg tega se mora politika nujno odzivati na javno mnenje, ki je lahko tudi cokla za uvajanje zelene politike. Okoljski problemi so lahko strokovno zahtevni in lahko radikalno vplivajo na kakovost življenja, sicer na bolje, ampak ljudje tega ne prepoznajo vedno. Primer tega je razglasitev narodnega parka ali zaščitenega območja narave.

V Sloveniji so bili Zeleni del konstitutivnih sil prvega demokratično izvoljenega parlamenta, potem pa so se nekako izgubili …

Zeleni Slovenije so bili zelo močni na prvih volitvah, proporcionalno gledano najmočnejši zeleni v Evropi.

Dosegli so skoraj deset odstotkov.

Ja, imeli so nekaj dobrih pozicij, a naredili napako: obljubili so zaprtje jedrske elektrarne Krško. Zgledovali so se po avstrijskih Zelenih, ki jim je uspelo, da so organizirali referendum o zaprtju njihove že popolnoma zgrajene jedrske elektrarne blizu Dunaja in zaprtje tudi izglasovali. V Sloveniji pa so bile kapacitete stranke za kaj takšnega premajhne. Zbrali niso dovolj podpore niti za razpis referenduma. To je bil mnenjsko in politično hud udarec za slovenske Zelene.

Je bila jedrska energija vseskozi sidrišče, okoli katerega so se vzpostavljale zelene stranke?

V 70. letih vsekakor. Protesti proti jedrskemu orožju in tudi proti rabi jedrske tehnologije v miroljubne namene, ki je imela vse do Černobila kar veliko podpore. Černobil je bil najbolj odmeven, a ne edini. Podobni dogodki so se zgodili že prej, leta 1979 na Otoku treh milj, denimo.

Pred petimi leti se je zgodila Fukušima.

Fukušima je nekoliko obnovila sentimente do jedrske energije, ki so vladali po Černobilu, a vendarle ne tako močnih. Deloma zato, ker se nesreča ni zgodila v istem geopolitičnem kontekstu kot Černobil. Če bi se zgodila v Rusiji, in ne na Japonskem, bi jo zagotovo veliko bolj izrabili za nastope proti jedrski energiji. Pri takšnih nesrečah seveda ne gre samo za to, koliko smrtnih žrtev je bilo, ampak tudi za izredno dolgotrajno škodo v okolju ter posredne vplive na kakovost življenja. Poznam Japonce, ki so se iz Japonske preselili v Slovenijo, ker so se bali posledic fukušimske nesreče.

Se tukaj lahko počutijo oziroma počutimo varne?

Po formalnih zagotovilih vsekakor. Krška elektrarna se vedno uvršča v zgornjo tretjino dobro ocenjenih z vidika varnosti. Občasno pa zakrožijo tudi neformalne informacije, ki to sliko nekoliko pokvarijo – so dogodki, ki niso tako nedolžni; seveda pa se ne morejo primerjati z jedrsko nesrečo v Fukušimi ali Černobilu. Za dojemanje varnosti pa so te informacije včasih pomembnejše kot uradna zagotovila. Preprosto ni tehnološkega sistema, ki se ne bi pokvaril. Po nekaterih verjetnostnih izračunih lahko pričakujemo, da se nesreče, kot sta bili fukušimska ali černobilska, dogajajo na 25 let. V povprečju, seveda. Javnosti zato ne bomo nikoli prepričali, da je ne bi bilo strah jedrske energije.

Čeprav bi jo moral z vidika varovanja zdravja in okolja bolj skrbeti Teš.

Pred leti smo ljudi spraševali, kaj je za njih bolj sprejemljivo: živeti v bližini termoelektrarne ali odlagališča nizko in srednje radioaktivnih jedrskih odpadkov. Ljudje so povedali, da bi raje živeli v bližini termoelektrarne kot pa objekta, o katerem vsi strokovnjaki, pa tudi tisti, ki že imajo izkušnje, pravijo, da je popolnoma varen. Vendar – za mnogo ljudi to niso prepričljiva stališča. Prav zmanjševanje prepričljivosti strokovnih presoj je eden najpomembnejših simptomov modernih družb.

Če so zelene stranke premalo vplivne, tradicionalne pa premalo potrpežljive, kako in kje se boriti za zeleno zavest?

Zelene stranke niso še nikjer dosegle takšne moči, da bi lahko same odločale, etablirane stranke pa so zelenim vzele programsko vsebino, trajnostni razvoj, varstvo okolja, a le na deklarativni ravni.

V realnosti se dogajajo mnoga preigravanja, trgovina in kompromisarstvo. In tu verjetno tiči eden od vzrokov, da se zelenim zgodi padec po (prvem) uspehu: ker se ne znajdejo v trgovini z okoljem in ekonomijo ali pa ne privolijo v takšno igro. A v politiki je ta trgovina neizogibna.

V Avstriji so izvolili predsednika, ki so mu nasprotniki očitali, da je »fašistični zeleni diktator«. Lahko o zeleni politiki govorimo kot o radikalizmu?

Ekofašizem je znana tema. To je problem, ki nastane, ko je treba z nekim kompromisom rešiti zadevo in neki ekoradikalec reče, da to pa absolutno ni sprejemljivo; fundamentalistično zastavi svojo pozicijo. Ta fundamentalizem je ne le zelenim strankam, tudi gibanju, imanenten.

Je upravičen?

Po svoje da. Radikalnost ekopozicije je upravičena, ker gre v temelju za ohranjanje življenja vseh živih bitij, in tu je smiselno biti radikalen, tu ne moreš sklepati kompromisov.

Kako vi ocenjujete trenutno okoljsko situacijo?

Po pariškem srečanju nekateri pravijo, da je več upanja, a načeloma sem pesimist. Glede na sedanje razlike med državami, ki so takšne, kot niso bile še nikoli, je težko upati, da se bo pojavila neka konsistentna politika.

Rekli ste, da ste pesimistični, kako pa se kaj spogledujete s futurizmom?

Imamo stroko, ki se zelo zanaša na to, da bo tehnologija rešila okoljske težave, da se bodo pojavile nove generacije jedrskih reaktorjev, ki ne bodo nič onesnaževale ... Zanašanja na tehnološke rešitve obstajajo in nekatera so prepričljiva. A so seveda vedno postavljena v prihodnost. Tudi električni avto: potem ko ga sprva niso do konca razvili, je zdaj tu spet možnost, da se to zgodi.

Promet je ena večjih okoljskih težav Slovenije.

Slovenija ima dva okoljsko kritična in obenem močno podcenjena problema. Prvi je razpršena poselitev. Dva milijona Slovencev precej razkošno živi v prostoru, kar povzroča visoke infrastrukturne stroške in zlasti velike okoljske stroške. To je problem, ki ga ne moreš rešiti čez noč, ampak z dolgoročno politiko urejanja prostora. Drugi problem, ki je deloma povezan s tem, je avtomobilizacija. Slovenija se je v zadnjih 20 letih spremenila v »avtomobilično« družbo; to pomeni, da skoraj vse družbene institucije delujejo pod predpostavko, da imajo vsi na razpolago enega, dva ali tri avtomobile, zaradi česar potem ni potrebe po razvijanju javnega potniškega prometa.

Ali je res, da je za naše dobro zeleno stanje kriv nerazvoj v kombinaciji z naravnimi danostmi?

Eden izmed vzrokov, da ima Slovenija razmeroma dobre okoljske kazalce, je propad velikega dela industrije. Ne načrtna politika, ki bi transformirala okolju problematično dejavnost v nekaj bolj sprejemljivega. Sava je bolj čista zato, ker ni več papirnice v Medvodah in ni več tovarne usnja na Vrhniki. To so vzroki, ne pa načrtna politika. In to, da imamo takšno naravo. Gozdovi v Sloveniji proizvedejo za desetine milijonov ljudi kisika. Vso Italijo bi lahko zalagali s tem kisikom.

Sreča v nesreči, torej?

S tega vidika je sreča tudi to, da se je Slovenija precej pozno industrializirala (v 50. in 60. letih) in se čez 30 let že dezindustrializirala. V Angliji je situacija popolnoma drugačna. Tam imajo dvesto let industrijskega razvoja in temu primerno je tudi okolje – po kriteriju raznovrstnosti bistveno manj ohranjeno kot v Sloveniji. Angleže spravi v bes, ko jim poveš, da imamo v Sloveniji samo hroščev več, kot je vseh živalskih vrst v Angliji! (smeh)