Zakaj smo tu?

Človek ima že od začetka obstoja ambivalenten odnos do narave. V 200.000 letih, kolikor dolgo smo na planetu prisotni kot vrsta, smo se večino časa narave bali. Iz strahu je vzniknilo tudi izjemno spoštovanje do narave in njenih pojavov, ki jih nismo znali pojasniti. Strele, potresi, sončni in lunini mrki so naše prednike tako presunili, da so si za njihove vzroke izmislili na stotine bogov, ki naj bi jih nadzorovali iz samih nebes.

Vsa ta tisočletja je človek sanjal o podreditvi narave, s čimer bi si zagotovil večjo varnost in dovolj hrane za lagodno življenje. To nam seveda zelo dolgo ni uspelo, saj nas ni bilo dovolj niti nismo imeli primernih tehničnih sredstev. Do pred sto leti smo bolj ali manj živeli v enakem odnosu do narave kot prejšnja tisočletja. Tudi ko se je naša civilizacija razvijala in naredila velike preskoke v času Sumercev, Egipčanov, Rimljanov, renesanse in vse do 19. stoletja, je bila še vedno v nemilosti narave. Nemirna morja, nalezljive bolezni, naravne katastrofe in lakota, ki smo jih vseskozi pripisovali muhavosti bogov, so določali ritem naših življenj brez možnosti njegovega spreminjanja.

A časa za veselje ni bilo prav veliko. V le nekaj desetletjih je naše »gospostvo« nad Zemljo izzvenelo v največjo krizo planeta od začetka človeške zgodovine. Kot so pokazali nedavni orkani, ki so pustošili po Amerikah, nam narave le ni uspelo popolnoma ukrotiti. Še več, naravo in planet smo tako nasičili z našimi odpadki vseh oblik, da je Zemlja dobila vročino. In kot vemo iz lastnih izkušenj, se telo na bolezen odzove s protitelesi in drugimi mehanizmi, da se povrne v normalno stanje. Orkani so tako logičen odziv na naraščajoče izpuste toplogrednih plinov, s katerimi segrevamo morja in ozračje, kajti vsa ta energija se mora nekam sprostiti.

Z naravo se ni dobro igrati. Začeti jo moramo spoštovati in ceniti. Bati se nam je ni treba več, saj že vemo, kako nepredvidljiva je. Lahko pa se nanjo bolje pripravimo. Moramo odrasti in končno pozitivno izkoristiti izjemno vlogo najinteligentnejše vrste, ki nam jo je dala ta ista narava. Poskrbeti moramo, da bodo vsa bitja, s katerimi si delimo planet, srečna in zadovoljna, ter da bodo naravni ekosistemi ohranjeni in nam bodo še naprej zagotavljali vitalne storitve, hrano in vire. Če bomo pametni, jih bomo imeli še dolgo.

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič je predstavnik WWF Adria.

Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

In Borut Tavčar, novinar Dela.