Znanstveniki morda odkrili »zdravilo« proti staranju

Sposobnost afriškega drstečega zobatega krapovca naj bi pripomogla k zaustavitvi staranja pri ljudeh.

Objavljeno
21. februar 2020 14.40
Posodobljeno
21. februar 2020 14.47
Če bi znanstveniki ugotovili, kako afriški killifishi zaustavijo svoj razvoj, bi jim to lahko pomagalo pri odkrivanju novih načinov za preprečitev bolezni, vezanih na staranje, oziroma kako vzdrževati človeške organe za dlje časa. Fotografija je simbolična. FOTO: Jack Guez/Afp
S. P.
S. P.
Nedavna raziskava, objavljena v reviji Science, je razkrila, da se zarodki afriškega drstečega zobatega krapovca v času diapavze ne starajo. Genetske analize so namreč pokazale, da se v času suš, zarodki funkcije, kot sta rast celic in razvoj organov, zaustavijo.
 
Zarodki afriških turkiznih »killifishev« lahko svoj razvoj ustavijo za pet mesecev oziroma celo za dve leti, kar je dlje od življenjske dobe odraslih rib, ki znaša od štiri do šest mesecev. To je med znanstveniki vzbudilo kar nekaj pozornosti, saj bi lahko imelo velikanske posledice tudi na staranje ljudi. Če bi to lahko storili ljudje, bi se življenjska doba z 80 let zvišala na 160 ali celo 400 let.



V primeru, da bi znanstveniki ugotovili, kako afriški killifishi zaustavijo svoj razvoj, bi jim to lahko pomagalo pri odkrivanju novih načinov za preprečitev bolezni, vezanih na staranje, oziroma načine, kako vzdrževati človeške organe za dlje časa. Čeprav znanstveniki menijo, da je proces genetsko programiran, njegovo delovanje še vedno ostaja neznanka.

Diapavze, kot je znanstveno poimenovanje upočasnitve življenjskih procesov organizma, so sicer sposobne številne vrste. Zanjo je značilna zmanjšana hitrost presnove, pri organizmu pa lahko povzroča otrplost oziroma duševno otopelost. Deli se na poletno in zimsko, poznamo pa tudi več različnih faz diapavze, ki se pojavljajo v fazah razvoja. Lahko v obliki bube, ličinke ali jajčeca, pojavi pa se lahko tudi pri odraslem osebku. Z drugimi besedami to pomeni, da diapavza organizmom omogoča prekinitev razvoja ali rojstva, dokler se njegovi življenjski pogoji ne izboljšajo.

 

Med diapavzo so organizmi aktivni


V primeru omenjene vrste znanstveniki domnevajo, da se je pri njej pojavil kot odziv na sezonske spremembe, tj. letna suša. Kot je za Guardian dejala soavtorica raziskave z Univerze Stanford Anne Brunet, »sicer »ne verjamemo, da je diapavza neposredna posledica suše, temveč, da je mehanizem posreden odgovor organizma na sušo, ki se je v milijonih let evolucije razvijal na način, da je preživel sušo in so njegovi zarodki prešli v stanje diapavze«.

Rezultati raziskave torej kažejo, da zarodki ne čakajo pasivno na boljše okoljske razmere, saj njihove celice usklajujejo odzive med diapavzo, ki zarodke v tem času obvarujejo.
 
image
Rezultati raziskave torej kažejo, da zarodki ne čakajo pasivno na boljše okoljske razmere, saj njihove celice usklajujejo odzive med diapavzo, ki zarodke v tem času obvarujejo. Fotografija je simbolična. FOTO: Basf


V sklopu raziskave je ekipa primerjala zarodke, ki so rast zaustavili, s tistimi, ki so diapavzo preskočili in se izlegli. Ugotovili so, da diapvza ni vplivala na rast odraslih rib, njihovo življenjsko dobo oziroma reprodukcijsko sposobnost. To je znak, da se žival ni postarala, četudi je svoj razvoj zaustavila za več časa, kot je dolga njena življenjska doba.

Ekipa je nato analizirala tudi genetsko zasnovo zarodkov v diapavzi, da bi ugotovili, kateri geni so pri tem aktivni. Čeprav so mladi primerki pred diapavzo že razvijali mišice, srce in možgane, so gene, ki sodelujejo pri razvoju organov in razmnoževanju celic, kasneje izključili. So pa bili aktivni drugi geni, na primer ti, ki skrbijo za sprožitev ostalih genov.
 

Podobna funkcija tudi pri človeških ribicah


Kot smo v Delu že poročali, naj bi podobno funkcijo imele tudi človeške ribice, ki so najbolj dolgožive dvoživke in jih znanstveniki že nekaj časa podrobno analizirajo. Dočakajo lahko več kot sto let, pri tem pa kažejo le malo znakov staranja.

Njihove izredne sposobnosti regeneracije izgubljenih ali poškodovanih delov telesa bi lahko prispevale k odkritjem novih načinov zdravljenja s postopki regenerativne medicine in drugih bolezni človeka. 

image
Človeške ribice so najbolj dolgožive dvoživke, saj lahko dočakajo  več kot sto let, pri tem pa kažejo le malo znakov staranja. FOTO: Valter Leban