V živo povemo več in bolje
Hitri zaposlitveni zmenki so prikladna metoda za množično iskanje deficitarnih profilov, čudežev pa kljub vsemu ne delajo.
Odpri galerijo
Na razgovor ne smeš zamuditi, in kot pravijo študenti, niti prehiter ne smeš biti. FOTO: Igor Modic, Delo
Andreja ima s hitrimi zmenki dobro izkušnjo. Takoj v prvem poskusu ji je uspelo: pred mesecem dni je dobila službo, ki si jo je želela, zdaj dela kot prodajalka v eni od kranjskih Sparovih trgovin. Pogovor, pripoveduje, je bil sproščen in prijeten. Na zmenek z delodajalcem jo je usmeril kranjski zavod za zaposlovanje. Nanj se ni posebej pripravljala, tekel je spontano, predstavila se je kot nekdo, ki želi delati v trgovini, ki ima že nekaj tovrstnih izkušenj in ki uživa v delu z ljudmi. Delodajalec je prepoznal dekletovo motiviranost in željo, v tednu dni ji je odgovoril pozitivno in po opravljenem zdravniškem pregledu je lahko sedla za blagajno.
Žal se vsi pogovori ne končajo tako, pove Jožica Brankovič, regionalna vodja Spara za območje Gorenjske in del Ljubljane. Medtem ko podjetje pri iskanju kadrov za odgovornejša dela še vedno objavlja razpise ali se ozira po interesentih znotraj podjetja, prakticira hitre zmenke predvsem za najbolj deficitarne poklice, prodajalce. Odgovorni v podjetju se povežejo z zavodom za zaposlovanje; njihovim svetovalcem podrobno predstavijo delo v trgovini, pričakovanja, kakšna naj bo oseba, ki jo želijo zaposliti, in se dogovorijo za hitre zmenke na zavodu.
»Ker se odpirajo stalno nove potrebe po tem profilu, povabimo na zmenke tudi po več deset kandidatov, a se jih veliko sploh ne odzove. Nekateri sicer pridejo, ker jim tako svetujejo zavodovi svetovalci, a nam naravnost povedo, da jih to delo ne zanima. Eden bi počel kaj drugega, nekoga moti neugoden delovni čas. Zgodi se, da izmed desetih povabljenih kandidatov pridobimo za zaposlitev enega samega.«
Hitri zmenki so tako ena od prikladnih možnosti, ko podjetje lačno išče nove delavce. Ne zagotavlja pa čudežev, če je ponudba na trgu dela tako pičla, kot je denimo na Gorenjskem, pravi Brankovičeva. Tam je brezposelnost posebej nizka, vse razpoložljive kadre sproti posrkajo močna, razvijajoča se podjetja. Celo v Ljubljani se laže pride do kadra, čeprav se v zadnjih dveh mesecih razmere tudi tu občutno poslabšujejo.
Tudi Klavdija Rupar, ki je na prvi stopnji študirala novinarstvo, nato pa se je usmerila v strateško tržno komuniciranje, se je preizkusila v takih hitrih razgovorih. Študentska sekcija slovenskega društva za odnose z javnostmi je organizirala projekt PRoba, pri katerem so se povezali z različnimi podjetji in organizirali razgovore s študenti. Pravzaprav je bila v dvojni vlogi, kot vodja projekta in kandidatka za službo na dveh razgovorih.
Kandidat ima točno določen omejen čas, da se v živo čim bolje predstavi delodajalcu. Klavdiji je taka predstavitev pisana na kožo, kot pravi sama, preprostejša kot pisanje CV. »Pri življenjepisu moraš biti pri nizanju podatkov selektiven, na razgovoru pa sem lahko o sebi povedala več. Poleg tega se mi zdi, da je CV precej bolj neoseben, medtem ko v živem pogovoru zaposlovalci kandidata spoznajo pobliže, četudi na hitro.« Ker je Klavdija odprta in zgovorna, se ji na pogovoru ni bilo treba boriti z zadrego, marsikomu pa to predstavlja precejšnjo težavo.
Prvega razgovora se je udeležila zato, ker si je ponujene službe močno želela, z drugim si je odpirala dodatne možnosti. Na koncu je bila presenetljivo boljša druga izbira. (Vredno je torej poskusiti večkrat, ob različnih priložnostih.) Odziv delodajalca je bil izredno pozitiven, dobila je zelo dobro oceno, edini očitek je bil, da je na razgovor prišla – prezgodaj. Nauk, ki ga je odnesla: napaka ni samo zamujanje, tudi prehiter ne smeš biti. Sicer pa Klavdija kandidatom svetuje, naj na hitrih pogovorih izpostavijo svoje pozitivne lastnosti, naj nastopijo samozavestno in zainteresirano.
Tovrstni razgovori so po njenem mnenju koristni za obe strani. Prvi vtis sicer lahko vara, a načeloma zaposlovalec dobi dokaj jasno sliko o kandidatu, vidi, kdo se zna na kratko učinkovito predstaviti, je samozavesten, in kdo nervozen in negotov vase. »Mogoče je hitri zmenek malce nenavaden izraz, ker ne gre ravno za zmenek, hkrati pa je res, da se tako na razgovoru kot na prvem zmenku trudimo predstaviti v najboljši luči in izpasti kot najboljša verzija samega sebe,« še navrže sogovornica.
Žal se vsi pogovori ne končajo tako, pove Jožica Brankovič, regionalna vodja Spara za območje Gorenjske in del Ljubljane. Medtem ko podjetje pri iskanju kadrov za odgovornejša dela še vedno objavlja razpise ali se ozira po interesentih znotraj podjetja, prakticira hitre zmenke predvsem za najbolj deficitarne poklice, prodajalce. Odgovorni v podjetju se povežejo z zavodom za zaposlovanje; njihovim svetovalcem podrobno predstavijo delo v trgovini, pričakovanja, kakšna naj bo oseba, ki jo želijo zaposliti, in se dogovorijo za hitre zmenke na zavodu.
V živem pogovoru – čeprav je na hitro – je moč kandidata spoznati bolje kot skozi življenjepis.
»Ker se odpirajo stalno nove potrebe po tem profilu, povabimo na zmenke tudi po več deset kandidatov, a se jih veliko sploh ne odzove. Nekateri sicer pridejo, ker jim tako svetujejo zavodovi svetovalci, a nam naravnost povedo, da jih to delo ne zanima. Eden bi počel kaj drugega, nekoga moti neugoden delovni čas. Zgodi se, da izmed desetih povabljenih kandidatov pridobimo za zaposlitev enega samega.«
Hitri zmenki so tako ena od prikladnih možnosti, ko podjetje lačno išče nove delavce. Ne zagotavlja pa čudežev, če je ponudba na trgu dela tako pičla, kot je denimo na Gorenjskem, pravi Brankovičeva. Tam je brezposelnost posebej nizka, vse razpoložljive kadre sproti posrkajo močna, razvijajoča se podjetja. Celo v Ljubljani se laže pride do kadra, čeprav se v zadnjih dveh mesecih razmere tudi tu občutno poslabšujejo.
Vredno je večkrat poskusiti
Tudi Klavdija Rupar, ki je na prvi stopnji študirala novinarstvo, nato pa se je usmerila v strateško tržno komuniciranje, se je preizkusila v takih hitrih razgovorih. Študentska sekcija slovenskega društva za odnose z javnostmi je organizirala projekt PRoba, pri katerem so se povezali z različnimi podjetji in organizirali razgovore s študenti. Pravzaprav je bila v dvojni vlogi, kot vodja projekta in kandidatka za službo na dveh razgovorih.
Kandidat ima točno določen omejen čas, da se v živo čim bolje predstavi delodajalcu. Klavdiji je taka predstavitev pisana na kožo, kot pravi sama, preprostejša kot pisanje CV. »Pri življenjepisu moraš biti pri nizanju podatkov selektiven, na razgovoru pa sem lahko o sebi povedala več. Poleg tega se mi zdi, da je CV precej bolj neoseben, medtem ko v živem pogovoru zaposlovalci kandidata spoznajo pobliže, četudi na hitro.« Ker je Klavdija odprta in zgovorna, se ji na pogovoru ni bilo treba boriti z zadrego, marsikomu pa to predstavlja precejšnjo težavo.
Klavdija Rupar FOTO: osebni arhiv
Prvega razgovora se je udeležila zato, ker si je ponujene službe močno želela, z drugim si je odpirala dodatne možnosti. Na koncu je bila presenetljivo boljša druga izbira. (Vredno je torej poskusiti večkrat, ob različnih priložnostih.) Odziv delodajalca je bil izredno pozitiven, dobila je zelo dobro oceno, edini očitek je bil, da je na razgovor prišla – prezgodaj. Nauk, ki ga je odnesla: napaka ni samo zamujanje, tudi prehiter ne smeš biti. Sicer pa Klavdija kandidatom svetuje, naj na hitrih pogovorih izpostavijo svoje pozitivne lastnosti, naj nastopijo samozavestno in zainteresirano.
Tovrstni razgovori so po njenem mnenju koristni za obe strani. Prvi vtis sicer lahko vara, a načeloma zaposlovalec dobi dokaj jasno sliko o kandidatu, vidi, kdo se zna na kratko učinkovito predstaviti, je samozavesten, in kdo nervozen in negotov vase. »Mogoče je hitri zmenek malce nenavaden izraz, ker ne gre ravno za zmenek, hkrati pa je res, da se tako na razgovoru kot na prvem zmenku trudimo predstaviti v najboljši luči in izpasti kot najboljša verzija samega sebe,« še navrže sogovornica.
