Tiskane izdaje
Ocena, da so v SDS tudi nezadovoljni poslanci, je bila točna. To, da bi poslanci SDS prestopali v NSi, pa bi bila senzacija. Kaj takšnega se v zgodovini države še ni zgodilo. »To ni res,« je bilo takoj slišati celo med poslanci SMC. V NSi iz SDS ta teden ni prestopil nihče. Goran Klemenčič pa je zanikal, da ustanavlja svojo stranko.
Le izmišljotina
Mediji so za preverjanje imeli nekaj razlogov: dramatični razkoli in skoraj neverjetni prestopi so v zadnjih desetletjih že usodno zaznamovali delovanje države. Informacije o notranjih težavah v SMC in SDS pa krožijo že od zadnjih volitev. Zdi se, da predvsem kot propaganda konkurenčnih strank (tudi z istega pola), ki poskuša napihovati notranja nesoglasja pri večjih konkurentih. Večja ko je poslanska skupina, težje je obvladovati notranje razlike. SMC je s 35 poslanci proti vsem drugim strankam, če ne upoštevamo relativno velike SDS, kolos, in ker je nova, so težave mogoče. Že v prvem letu po zadnjih volitvah je bilo izstopov in prestopov, prikazujemo jih tudi grafično, nenavadno veliko. Kar dva poslanca sta izstopila iz SMC, štirje poslanci najmanjše opozicijske poslanske skupine Zaab pa so se razšli na tri konce. Dve spremembi sta se zgodili celo v opozicijski poslanski skupini Združene levice. ZL kot stranka ne obstaja, je povezava več strank, ki so skupaj nastopile na volitvah. Violeta Tomič, ki je bila izvoljena kot članica DSD, je po volitvah prestopila in prevzela vodenje TRS. Franc Trček pa je izstopil iz IDS, a ostaja v koaliciji.
Prestop kar treh premierov
Za večino strank so, zgodovinsko gledano, prestopi poslancev običajni. Za SDS so redki. V zadnjem desetletju je le Franc Pukšič prestopil k SLS. V preteklosti smo bili sicer priča še veliko več kot le prestopom poslancev. Svoji stranki sta zapustila že dva šefa vlad, ko sta vladala državi. Prvi je to leta 2000 storil Andrej Bajuk, ki je z Lojzetom Peterletom izstopil iz SLS, ker je ta podprla spremembo ustave, da bi se izognila večinskemu sistemu volitev poslancev. Skupaj sta ustanovila NSi. Iz PS pa je pred dvema letoma, ko je izgubil spopad za vodenje stranke, izstopila Alenka Bratušek in podobno kot nekoč Bajuk ustanovila lastno stranko, znano kot Zaab. Bratuškova je s tem povzročila največje prestope poslancev v zgodovini sploh: kratek čas se je zdelo, da bo skupina nepovezanih poslancev najmočnejša v državnem zboru. V kategorijo velikih poslanskih prestopov spada nekdanji premier in predsednik LDS Anton Rop, ki je po porazu na volitvah 2004, zaradi katerega je izgubil obe funkciji, prestopil k SD.
Takrat je k novemu Zaresu ali v SD prestopila vrsta pomembnih poslancev LDS. Med temi je Milan M. Cvikl po volitvah leta 2008 postal celo generalni sekretar vlade Boruta Pahorja. Dogajanje ni brez povezav z današnjimi izračuni. Pred letom in pol, ko je bil Janša zaprt, je SDS na volitvah dosegla slab rezultat. LDS, ki ga je vodil Rop, je leta 2004 izgubila oblast, ko jo je volilo 22,8 odstotka volivcev. SDS predlani 20,7. Je pa tudi razlika – LDS je v opoziciji popolnoma razpadla, ko so izgubili voditelja Janeza Drnovška. V SDS šefa niso menjali. Podobno niso brez zgodovinskih vzporednic pritiski na SMC. Alenka Bratušek je dokazala, da se lahko vladajoče stranke razletijo. O Miru Cerarju je med kritiki, denimo pri Dobovšku, ki je iz stranke odšel prvi, slišati, da ima resne težave na vseh koncih in da je vse bolj osamljen.
A hkrati vsi dosedanji prestopi moči Cerarja in koalicije niso zmanjšali. So pa že drugič zmanjšali pomen in moč Alenke Bratušek.
