Dilema SDS: Ali se z Janšo lahko premakne v sredino

Ljubljana − Pozivi po krepitvi političnih silnic na desni od sredine so se v zadnjem času okrepili. Dimitrij Rupel in Peter Jambrek sta le dva od tistih, ki so podvomili o vodenju največje stranke na desnici SDS. A Janša jim sporoča: »V SDS se nikoli ne vdamo in ne odnehamo.«

Nekaj mesecev po tem, ko so ustavni sodniki razveljavili obsodilno sodbo prvaku SDS Janezu Janši v zadevi Patria, so se v javnosti začele gostiti izjave različnih osebnosti iz kroga slovenske desnice, v katerih so začeli dvomiti o pravilni usmeritvi največje stranke na desnici. Med odmevnejšimi je bil gotovo Dimitrij Rupel, ki je po spoznanju, da ni bil povabljen v strokovni svet SDS, protestno izstopil iz SDS. Na probleme vodenja SDS je opozarjal v sami stranki, v septembrskem intervjuju za Mladino pa je domneval, da so se njegove težave verjetno začele, ko je na posvetu SDS podprl Romano Jordan. Govorili so namreč o dilemi, ali ne bi bilo morda bolj modro, da bi Janša zaradi odhoda na prestajanje zaporne kazni, imenoval namestnika. »Spomnim se, da so se potem nekateri spravili na Jordanovo,« je izjavil.

Cesar je nag

Rupel zdaj o SDS pravi, da je »nekoliko zanemarila zgodovinsko poslanstvo, ki se imenuje politično ravnotežje oziroma demokracija«. Na špekulativno vprašanje, ali bi SDS z Janezom Janšo na položaju predsednika stranke še kdaj lahko sestavila vlado, Rupel ni želel odgovoriti, je pa posredno potrdil, da obstajajo pobude za sredinsko ali desno sredinsko stranko. »Bila bi potrebna, ker je seveda veliko praznega prostora desno od sredine, pa tudi na sredini,« je dodal Rupel. Takrat je že napovedal potrebo po oblikovanju velike koalicije, kar se je s pobudo 15 vidnih predstavnikov desnice (oziroma odrinjenih intelektualcev iz tega političnega kroga) tudi zgodilo. Rupel je eden od sopodpisnikov.

Še več pozornosti je v desnem političnem spektru volilnega telesa pritegnilo razmišljanje Petra Jambreka, ki je nekoč veljal za enega od osrednjih ideologov Demosa oziroma botra desnice. Danes pravi, sklicujoč se na pomladansko izjavo Ivana Omana, da »vodstvo SDS, kakršno je, je predvidljivo zagotovilo za prevlado in prihodnje zmage levice, cesar je nag in vsi to vemo.« Jambrek meni, da bi prava velika koalicija, na katero so apelirali zavrženi intelektualci okoli SDS, zaživela šele takrat, »ko bi bil na pomladni strani ustanovljen moderni desni center.« Jambrek ga imenuje narodno napredno združenje, zveza ali narodna napredna stranka.

Hvalica: Janša ne popušča

Kaj se pravzaprav dogaja, je logično vprašanje, ki se postavlja ob glasnem razmišljanju nekoč pomembnih sopotnikov Janeza Janše in SDS. Nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica (leta 2001 ga je Janša postavil na stran) pravi, da so mnogi člani SDS, zlasti po intervjuju z Jambrekom, precej zmedeni. »Spremembe v SDS se preprosto morajo zgoditi, ker takšno stanje ne more večno trajati. Janša je predsednik SDS že 22 let. Kot zunanji opazovalec se čudim, a dejstvo je, da Janez Janša ne popušča. Sodbo ustavnega sodišča je sprejel kot veliko zmago in za ljudi, ki verjamejo vanj, je zdaj nedolžen, a pri tem gre bolj za prepričevanje prepričanih,« pojasnjuje. Hvalica poudari osrednjo težavo SDS, in sicer, kako bi spet lahko segla proti sredini. »Tega ni opaziti, ne vem pa, ali je to strategija Janeza Janše in mu zaradi vseh težav ta status quo morda celo najbolj ustreza, ali pa ne vidi težave, v kateri se je znašla SDS. Metanje parol v javnost, da bo na naslednjih volitvah zmagala desnica, je lahko absurdno, ker je domet desnice kvečjemu do ene tretjine volilnega telesa,« meni Hvalica.

SDS sama nad dileme vodstva

Za mnenje o dogajanju na desnici in še posebno okoli SDS smo vprašali tudi političnega analitika Mateja Makaroviča, ki je bil več nekoč bolj tesno povezan s stranko Janeza Janše. »O tem, ali je oziroma kdaj bo čas za spremembo v vrhu te stranke, so mnenja očitno različna. Po eni strani zaznamuje SDS v tem smislu izrazita stabilnost, ki je že skoraj statičnost, še posebno če jo primerjamo s slovensko levico, ki gre na vsake volitve ne le z novimi voditelji, ampak celo z novimi strankami. Po drugi strani pa bi utegnila SDS, če bi se v vodstvu zgodila zamenjava, ki ne bi bila resnično konsenzualna, doleteti huda kriza, morda celo primerljiva z usodo LDS po umiku Drnovška kot predsednika stranke. Zato bo SDS morala svoje dileme rešiti predvsem sama in ji različni javni pozivi k temu verjetno ne bodo prav nič pomagali,« meni Makarovič.

O pobudi petnajsterice po oblikovanju velike koalicije med SMC in SDS Makarovič pravi, da je dobronamerna, »a je glede na situacijo žal naivna, saj je na desni, še celo bistveno bolj pa na levi, preprosto preveč nestrpnosti do nasprotne strani.« Povezav med pobudo o veliki koaliciji in dilemami o vodenju SDS ne vidi, bi pa lahko bilo po njegovem mnenju oboje motivirano s podobno željo po krepitvi zmernih in konstruktivnih političnih sil na sredini. Ker je časa do novih parlamentarnih volitev še okoli tri leta, Makarovič ne dvomi, da bo na levici in na desnici nastalo nekaj novih političnih sil. »Še vedno so, prav mogoče pa je, da nastane kaj tudi v desnosredinskem prostoru. Tu je verjetno še največji problem slaba izkušnja z DL, ki se je tako zelo izkazala kot orodje enega samega človeka in je zato tudi tako klavrno propadla. Zato bodo tako potencialni ustanovitelji kot tudi potencialni volivci kakšne take nove stranke zdaj bistveno bolj previdni in bistveno bolj skeptični,« sklene Makarovič.

Četudi bi se pozivi po spremembi smeri delovanja in celo morda vodenja SDS še stopnjevali, je Janez Janša na te dileme posredno odgovoril pred dnevi na slovesnosti stranke ob sprejemu novih članov: »SDS je znana po tem, da se nikoli na vdamo in ne odnehamo. Vemo, kaj smo in kaj hočemo.« Kar pomeni, če povzamemo Hvalico in Jamberka – Janša se ne bo nikoli umaknil, kar je verjetno največje zagotovilo, da na prihodnjih volitvah desnica ne bo zmagala.