Dušan Plut: Označbe o veleizdajalcih so deplasirane in nevarne

Janez Janša je Deklaracijo za mir, ki je bila objavljena pred 25 leti, označil za veleizdajo.

Objavljeno
05. februar 2016 17.59
Zoran Potič
Zoran Potič

Ljubljana - Leto 2016 bo v znamenju obletnic dogodkov pred 25 leti, ko se je Slovenija osamosvajala. Ena od referenčnih točk je Deklaracija za mir, ki jo je 7. februarja 1991 predstavil ekolog, mirovnik in član takratnega predsedstva Republike Slovenije Dušan Plut. Prvak SDS Janez Janša v družbi Igorja Bavčarja in Toneta Krkoviča je na okrogli mizi VSO omenjeno deklaracijo označil za veleizdajo.

V SDS so omizje v okviru Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) napovedovali kot veliko razkritje. Predsednik stranke SDS Janez Janša je 25. obletnico Deklaracije za mir označil s komentarjem na socialnem omrežju, da »mineva 25 let od druge veleizdaje (po razorožitvi TO) Slovenije.« Napovedal je predstavitev dejstev in imena akterjev. A dejstva in akterji takratnih dogodkov so že dolgo znani in zabeleženi v številnih dokumentih. Razlike so le v interpretacijah.

Javnosti so takrat deklaracijo predstavili član predsedstva Republike Slovenije Dušan Plut (Demos), Vika Potočnik, Jožef Školč (LDS), mirovnik Marko Hren in Mauricio Olenik. Pod deklaracijo se je podpisalo veliko prebivalcev Slovenije, tudi celotno predsedstvo Slovenije, razen Ivana Omana. Dušan Plut po 25 letih pravi, da očitki, ki jih sedaj navaja Janša niso nič novega, saj se pojavljajo vsakič znova ob vsaki obletnici.

»Deklaracija za mir je nadaljevanje strankarske pobude za demilitarizirano Slovenijo iz 22. marca 1990, ki jo je med drugim pripravil tudi Janez Janša. Bi lahko tudi te pobudnike in podpisnike označili kot veleizdajalce,« se je vprašal Plut.

Sam razume deklaracijo kot nadaljevanje mirovniških procesov, ki so potekali na tleh Slovenije v osemdesetih letih, osnovni namen pa je bil umestiti v ustavo mirovniški člen, ki bi se glasil: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom.« Se pravi, pojasnjuje, da so takrat poudarjali postopno demilitarizacijo in prehodno obdobje do popolne demilitarizacije, v vmesnem času pa bi za varnost Slovenije skrbele enote policije in obstoječe enote teritorialne obrambe.

»Ni bilo govora o tem, da bi se Slovenija v občutljivem obdobju pred osamosvojitvijo razorožila. Jasno in nedvoumno se je govorilo o prehodnem obdobju z enotami policije in TO, ki so nato nosile glavno vojaško breme osamosvojitve,« danes pravi Plut.

Ob tem dodaja, da pobuda ni šla v smeri takojšnje in enostranske razorožitve Slovenije, temveč je bila deklaracija poziv za mirovniško in nenasilno reševanje sporov v razpadajoči nekdanji Jugoslaviji. »Naša iskrena želja je bila, da se s pogajanji in s kulturo miru pride do samostojne Slovenije,« pravi Plut. Da sam ni zagovarjal takojšnje razorožitve Slovenije, priča njegovo glasovanje maja 1991 na rebubliškem predsedstvu, ko je, kot pravi, z vso odgovornostjo kot član predsedstva podprl oborožen odpor Slovenije zoper agresijo jugoslovanske armade.

»Z današnjega zornega kota bi deklaracijo še enkrat podpisal, bi pa dodal, da je njena pomanjkljivost ta, da ni predlagala konkretnega načrta za proces demilitarizacije takratne celotne Jugoslavije,« pravi danes Plut. Deklaracija za mir je bila tudi protiutež prizadevanjem Janeza Janše, takratnega obrambnega ministra, in notranjega ministra Igorja Bavčarja, ki sta s hrvaško snovala vojaški obrambni sporazum. Kaj bi se zgodilo v tem primeru, dodaja Plut, glede na razvoj dogodkov na Hrvaškem, je verjetno vsem jasno.

In kako Plut dojema označbe o veleizdaji? »To je povsem deplasirano in si ne zasluži komentarja. Je pa zelo zaskrbljujoče uporabljanje takšnih besed glede na obstoječo situacijo v Sloveniji. Razvoj gre v smeri skrajnega desnega radikalizma, gre za procese, ki so zelo podobni procesom pred drugo svetovno vojno. To bi nas moralo skrbeti, ne pa nekatere razglašati za veleizdajalce, druge pa kot osnovne nosilce osamosvojitvenega procesa. Da imamo na eni strani domoljube, na drugi izdajalce. Zgodovinsko dejstvo je, da se je takratna celotna vodilna slovenska politika odločila za kombinacijo vojaških in diplomatskih sredstev za dosego samostojnosti, za to so glasovali tudi vsi nosilci Deklaracije za mir.«