Evropski komisarji so politiki in ne tehnokrati

Marko Bucik: Junckerjevi ljudje ne poznajo le enega morebitnega kandidata, četudi do njih imena niso prispela z Gregorčičeve.
Objavljeno
23. julij 2014 20.50
Tina Kristan, Ozadja
Tina Kristan, Ozadja
Ljubljana – Vlada v odhodu bo še uradno začela razpravo o kandidatu za evropskega komisarja. Katera so ključna vprašanja, ki bi si jih morali ob tem zastaviti? O tem smo se pogovarjali s poznavalcem evropske politike Markom Bucikom.

Mnenja novih parlamentarnih strank se že krešejo, še preden so se začela koalicijska pogajanja. Ne pogovarjamo se o nujnem zagonu gospodarstva, temveč, kdo bo novi evropski komisar. To ni spodbudno?

To dvoje se ne izključuje. Koalicijski pogovori, ki bodo vključevali tudi dogovarjanje o gospodarstvu, se začenjajo. Imenovanje kandidata za komisarja je dokaj pomembna odločitev, ki naj bi bila zaradi evropske časovnice sprejeta v prihodnjih dveh tednih. Sestavljanje nove vlade postopkov vsekakor ne lajša.

Mora odhajajoča vlada najti konsenz z zmagovalko volitev, kar očitno ne bo lahko? Je to pravzaprav že prva točka pogajanj?

Modro je, da se sedanja vlada posvetuje s stranko, ki bo najpomembnejši del prihajajoče koalicije. Ne dvomim, da o tem razmišljajo tudi svetovalci predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja. Ta mora sestaviti komisijo, ki bo tudi ideološko kazala sestavo koalicije, ki ga je potrdila v parlamentu.

Glede na besede podpredsednika SMC Milana Brgleza bi lahko nova vlada komisarja zamenjala. To bi vrglo slabo luč na državo?

Ne poznam podobnega primera. Posamezne vlade so to storile izjemoma, ko je evropski parlament zavrnil predlagane kandidate. Italijanska vlada je morala leta 2004 zamenjati Rocca Buttiglioneja zaradi kontroverznih stališč o homoseksualnosti. Bolgarija pa je morala umakniti kandidatko Rumiano Jelevo zaradi neprepričljivega nastopa na parlamentarnem zaslišanju in dvomov o nepojasnjenih finančnih interesih. Vsekakor bi bila prostovoljna menjava kandidata, ko postopki sestave komisije tečejo, nekaj nevsakdanjega.

So pri novem evropskem komisarju pomembnejše politične izkušnje ali strokovnost? Da si o tem stranke niso enotne, se je pokazalo, ko Alenka Bratušek ni izključila ambicij za ta položaj.

Najbolje je, da ima oboje. Toda evropska komisija je politična institucija, ki odloča o javnih politikah. Oblikuje zakonodajo, ki vpliva na življenje ljudi in gospodarsko okolje. Evropski komisarji so zato politiki in ne tehnokrati. Nestrankarskost v politiki nakazuje na problem dojemanja demokracije. Če mislimo, da so tehnokrati najboljši voditelji, ne vem, zakaj smo se odločili za demokracijo. Poleg tega na strankarske kandidate lahko javnost vpliva, kar je nujno. Tako točno vem, kako kaznovati stranko, ki bi predlagala slabega strankarskega kandidata, teže pa si predstavljam mehanizem, po katerem bi kot volivec lahko nadziral delo tako imenovanega nestrankarskega kandidata, ki bi bil izbran s konsenzom. Konec koncev pa, kdo sploh je nestrankarski kandidat? Nekdanji minister, poslanec in član treh različnih strank, ki se jezi, ker ga vlada ni predlagala za komisarja kot nestrankarskega poznavalca mednarodnega prava? Glede predsednice vlade v odhajanju pa samo: nekdanji predsedniki vlad ali držav so vedno zaradi svojih izkušenj primerni kandidati za najvišje evropske funkcije.

O tretjem mandatu je »pripravljen razmisliti« sedanji komisar Janez Potočnik. Je kontinuiteta zaželena?

Pri takih vprašanjih je nujno zavzeti načelno stališče, zato da posameznikom ne bi po krivici odrekali kvalitet in zaslug. Nujno je, da Slovenija – podobno kot druge mlade demokracije – da čim več primernim posameznikom možnost, da se izkažejo pri vodenju javnih zadev. To je nujno za izoblikovanje širokega nabora vrhunsko usposobljenih ljudi z izkušnjami.

Eden možnih kandidatov je veleposlanik v EU Rado Genorio. Pravi, da se je že več držav zateklo k tehnokratski rešitvi in imenovanju stalnega predstavnika. To ne drži?

Praviloma to ne drži, države se le izjemoma zatekajo k tovrstnim imenovanjem. Trenutna izjema je Maroš Šefčovič, komisar za administracijo, a ta je javno deklariran kot socialni demokrat in je pred kratkim kandidiral na evropskih volitvah.

Lahko se zgodi, da bo Slovenija predlagala tri imena za evropskega komisarja. Pametna ideja?

Ne nujno. Prvič zato, ker pri kadrovskih pogajanjih v ozadju vedno potekajo pogovori o več imenih. Prepričan sem, da ljudje okrog Junckerja ne poznajo samo enega morebitnega kandidata iz Slovenije, pa četudi do njih imena niso prispela iz Gregorčičeve. Drugič pa zato, ker bi s seznama nujno dva izšla kot poraženca in krog obtoževanj bi se nadaljeval. Le malokdo bi se bil pripravljen javno izpostaviti na takšnem seznamu, predvsem tisti, ki bi s »porazom« največ izgubili, torej najbolj kredibilni kandidati.

Cerar obžaluje, da nimamo zakonsko oprijemljivih postopkov za izbiro kandidata. Kakšen bi moral biti, če sploh?

To vprašanje je veliko bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. Pravno gledano je jasno, da kandidat, ki prihaja iz Slovenije, ni predstavnik Slovenije. Glasovanje o kandidatih v državnem zboru bi zato bilo sporno, saj jih potrjuje evropski parlament, ki pozneje tudi nadzira njihovo delo. Predstavljajte si primer, ko bi državni zbor na zaslišanja v Bruselj ali Strasbourg poslal kandidata, ki bi ga potem evropski parlament zavrnil kot neprimernega. Določeni prakse so odraz zrele politične kulture in ne nujno zakonsko predpisanih postopkov. Tudi druge države članice EU nimajo nič kaj bolj dorečenih pravil za imenovanje kandidatov. Sam si na dolgi rok želim, da bi predsednik evropske komisije imel veliko večjo moč pri izbiri svoje ekipe. To bi v praksi pomenilo, da bi glede na strankarsko sestavo večine, ki ga podpira v evropskem parlamentu, predsednik komisije izbral najboljše kandidate iz držav članic prek posvetovanj z evropskimi političnimi strankami.

Pogrešam pa na tem mestu razpravo o morebitnih koristih, ki bi jih posamezni resorji v prihodnji sestavi komisije prinesli Sloveniji. In še nekaj, veliko pomembneje kot razpravljanje o članu komisije iz Slovenije je dosledno zastopanje interesov Slovenije znotraj drugih dveh institucij, ki združujeta predstavnike vlad: svetu ministrov in evropskem svetu. Tam naj slovenska vlada išče podporo za zakonodajne pobude in spremembe, ki se ji zdijo smiselne. To je prostor, kjer države zagovarjajo nacionalne interese pod vsaj načeloma budnim očesom lastnih parlamentov. Ob spremljanju sedanje razprave se mi zdi, da se evropske institucionalne porazdelitve pristojnosti in odgovornosti v Sloveniji zaveda premalo ljudi.