Tiskane izdaje
Ljubljana – Razmere vodijo v neizogiben konflikt in EU mora prevzeti aktivnejšo vlogo pri reševanju izraelsko-palestinskega vprašanja. Tako opozarja evropski poslanec in nekdanji diplomat Ivo Vajgl, ki se je vrnil z Zahodnega brega.
S kakšnimi vtisi ste se vrnili z Zahodnega brega?
Tam vlada neki prikrit nemir in skrb, ki jo je sprožila napoved sprememb ameriške politike do izraelsko-palestinskega problema. Poleg tega ni mogoče mimo mednarodne zarote molčanja. Stvari, nad katerimi bi se, če bi se dogajale pri njih, zgrozili v vseh demokratičnih državah, ostajajo prezrte. Na primer, kako sodijo otrokom, ki morajo priznati, da so vrgli kamen, zaradi česar lahko dobijo tudi do dvajset let zapora. Zapori so polni Palestincev, ki jih zaslišujejo na zelo krut način. V nasprotju z mednarodnim pravom otrokom sodijo vojaška sodišča. Zgodbe so pošastne. Mi pa se delamo, kot da je Izraelu treba priznati pravico, da to počne, medtem ko čakamo na tako imenovano politično rešitev.
Opozarjate na ponižujoče ravnanje, ki ga trpijo Palestinci.
Resnica na človeški ravni izraelsko-palestinskega konflikta je dovršen sistem apartheida, ki je vsakič, ko prideš tja, bolj izpopolnjen. Njegovo delovanje presega človekovo fantazijo. V državi, kjer je prostor omejen in kjer sta glavni dobrini, ki je primanjkuje in okoli katere se vse vrti, prav prostor in zemlja, ni problem načrtovati štiripasovne avtoceste, namenjene izključno Judom, ali nove »ločitvene« zidove. Ogromen del Zahodnega brega, kjer naj bi nekoč v prihodnosti bila samostojna palestinska država, zavzemajo infrastrukturni objekti, ki ločujejo ljudi, in nova nezakonita judovska naselja. Presunilo me je begunsko taborišče v Vzhodnem Jeruzalemu, kjer živi približno 30.000 Palestincev. Ozke ulice so polne odpadkov, za njihov odvoz in vso infrastrukturo skrbi samo UNHCR s sredstvi mednarodne solidarnosti. Vsak dan gre več kot 60.000 Palestincev z zasedenih ozemelj na delo na gradbišča na drugo stran zidu, kjer je moderno mesto. Tam jih uporabljajo za enostavna dela v gradbeništvu, ki jih morajo sprejeti, saj drugje ne morejo delati. Ponovno se nam je, delegaciji evropskega parlamenta, zgodilo, da nam je Izrael preprečil vstop v Gazo. Izraelska oblast je dobila naš program obiska, ki je bil namenjen predvsem ogledu projektov, ki so financirani z evropski denarjem, vendar so nam, kot je to običajno, šele nekaj ur pred odhodom sporočili, da nam obiska v Gazi ne dovolijo. S tem hočejo ponižati tudi vsakogar, ki se zanima za globino problema.
Kako je bila EU do zdaj udeležena?
Izraelske okupacijske oblasti prepovedujejo kakršnokoli gradnjo na tako imenovanem ozemlju B, kjer živijo Palestinci in kjer bi morali graditi svojo prihodnost, svoje stavbe in tovarne. Dovoljujejo pa gradnjo novih judovskih naselij. Palestinci si tam ne morejo postaviti niti najmanjše delavnice, saj takoj dobijo nalog za rušenje. Tudi objekte, v katere je investirala EU, so porušili. Ena izmed številnih nevladnih skupin, s katerimi smo se sestali, zbira dokumentacijo, kako se Izrael spretno izogiba edinemu ukrepu, ki ga je EU izvedla kot pritisk nanj, naj se začne pogajati o rešitvi dveh držav, palestinske in izraelske. Gre za zahtevo o obveznem označevanju proizvodov, ki so narejeni v judovski naseljih na Zahodnem bregu, in zato ne morejo biti obravnavani kot »made in Israel. »Na to potezo EU so se v Tel Avivu zelo živčno in prizadeto odzvali, menim pa, da je treba po prav tej poti. Ker če dajemo Izraelu ves čas popust in njihovo absolutno nesprejemljivo početje sprejemamo kot normalno, se bo to nadaljevalo do točke, ko bo sledil razplet, ki ne bo miren.
Zakaj ni odziva mednarodne javnosti?
Na poti do politične rešitve so države, ki samo čakajo, kaj bo rekla vlada v Tel Avivu, potem pa naredijo blokado. To so predvsem ZDA, Velika Britanija in tudi Nemčija, ki ima svoje zgodovinsko breme. Če ne bo rešitve, ki bo sprejemljiva za palestinski narod in bo omogočila sožitje in oblikovanje države, se bo zgodil poskus nasilnega reševanja problema. Neka nova intifada. Neobčutljivost in neodgovornost, ko presojamo konkretne manifestacije tega spora, nas dela za sokrivce.
Kakšna pa bi v prihodnosti morala biti vloga EU?
Vsi, Palestinci in tisti Izraelci, ki so za mirno rešitev, in teh je veliko, se zanašajo na EU, ker menijo, da ima moč, saj je očitno, da mirovnega procesa ZDA ne morejo in ne želijo voditi. V pogovorih sem jim rekel, da je atmosfera v mednarodnih odnosih na žalost trenutno premaknila pozornost od Bližnjega vzhoda, kot matere vseh konfliktov, in begunskega problema, na vse večji in vse ostrejši konflikt med Vzhodom in Zahodom. Mislim na konfrontacijo z Rusijo – sankcije EU do nje so absurdne, ničesar niso prinesle, pravzaprav so za vsako državo, ki v tem sodeluje, zelo škodljive – in ustvarjanje razmer, v kateri ljudje čedalje bolj verjamejo, da je vojna neizogibna. Bojim se, da v tem sodeluje tudi Slovenija. Mislim, da je popolnoma zgrešeno, da si kupujemo navidezno objektivnost z obiski na visoki ravni v Moskvi, hkrati pa isti dan pošljemo svoje vojake v Latvijo. Takšne stvari Sloveniji jemljejo sleherno kredibilnost.
Govorimo o tem, da smo za priznanje palestinske države, vendar taktiziramo in si pustimo dopovedati, na primer z enim samim klicem ameriškega veleposlanika, da nekaj ni pametno in naj počakamo, da se najde širši kontekst. Mednarodni odnosi se ne gradijo na strahu. Nekaj ključnih nalog je pred mednarodno javnostjo, ki jo zanima miren razplet te krize: priznanje države Palestine, jamstvo varnosti in priznanja izraelski državi, takojšnja deblokada Gaze, ki je zelo nevarno koncentracijsko taborišče, v katerem se Palestinci radikalizirajo. Izgovor, da je treba počakati na rezultat neposrednega dialoga in vzpostavitev enotnosti Palestincev, je figov list, s katerim Zahod prikriva svojo odgovornost in pasivnost. Teh pogovorov ne more biti, dokler Izrael čuti, da za svoj ekspanzionizem uživa aktivno ali pasivno podporo ZDA in EU.
Kje je tu slovenska zunanja politika?
Ta se ne čuti dovolj močno in neodvisno, da bi upala narediti svoj izvirni korak. Živimo v nenehnem strahu pred tem, kakšne posledice bo to imelo za nas. Ko govorimo o tem in tudi o priznanju Zahodne Sahare, ko gre za vojaške poteze Nata, ko gre za pritiske po povečevanju vojaških proračunov, si slovenska politika ne upa narediti tega koraka. Zanimivo, da je bila ta slovenska politika zelo pogumna, ko smo se borili za svojo osamosvojitev. Politiki tistega časa so bili tudi pogumni in so kljubovali državam, ki si samostojne Slovenije niso želele. V slovenski politiki lahko na prste ene roke preštejete ljudi, ki imajo mednarodne izkušnje. Imate pa zelo veliko ljudi, ki ne znajo tujih jezikov in se izogibajo sestankom v tujini ali pa niso dovolj prepričljivi.
Nimamo stikov s svetom, ker smo provincialni. Gibljemo se v svojem svetu, ki še vedno sega od Kopra do Ljubelja in Monoštra. A še na tem prostoru padamo, kar se v zadnjem času kaže na primeru notifikacije nasledstva po sopodpisnici avstrijske državne pogodbe. Majhna država mora biti kredibilna. Kredibilnost mora temeljiti na mednarodnem in humanitarnem pravu, spoštovanju človekovih pravic. To so kategorije, na katerih so si, denimo, pridobile ugled skandinavske države. Imajo svoje stališče, ki ga mi nimamo. Namesto poguma je strah vodilo naše zunanje politike.
Zunanji minister je Karl Erjavec. Vi ste evropski poslanec Desusa.
Zunanje politike Slovenije ne vodi samo zunanji minister, ampak tudi parlament, vlada in predsednik republike. Kot član odbora za zunanje zadeve evropskega parlamenta sem tudi sam na poseben način soudeležen v tem procesu. S Karlom Erjavcem se pri večini strateških vprašanj, ki so za Slovenijo pomembna, strinjava. Lahko pa imava o kakšnem vprašanju tudi različna stališča.
