Tiskane izdaje
Ljubljana – Nadaljujemo predstavitev mnenj o predlogu zakona o visokem šolstvu, ki je že tretji teden v javni razpravi. Tokrat prostor dajemo predstavnikom visokošolskih zavodov – asistentu, profesorjema ter dekanoma Akademije za glasbo in zasebne Visoke gospodarske šole.
Neposredna pedagoška obveznost profesorjev, predavateljev in asistentov ostaja v predlogu zakona nespremenjena – šest, devet ali deset ur na teden –, a zgolj pri brezplačnem študiju. Za izvajanje programov na plačljivem študiju ta v predlogu namreč ni določena. Še vedno ostaja člen, ki pravi, da so redni profesorji imenovani za neomejen čas. Prav tako dekana še vedno imenuje rektor, a na predlog akademskega zbora, in ne več senata.
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so zaostrili še kriterije za ustanovitev visokošolskega zavoda. Eden izmed njih je zahtevano število zaposlenih – univerze jih morajo imeti najmanj 81, med katerimi mora imeti tretjina pogodbo za nedoločen čas, pri zasebnih visokošolskih zavodih pa mora biti tretjina od vseh visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev zaposlenih za polni delovni čas. Predlog prinaša številne novosti, hkrati pa po mnenju naših sogovornikov pozablja na nekatera nujna vprašanja.
Dr. Polona Domadenik, Ekonomska fakulteta, Ljubljana
Zamujamo priložnost, da bi oblikovali institucionalni okvir, ki bi univerze »postavil« na zemljevid najboljših raziskovalnih in izobraževalnih institucij. Te bi privabljale tuje študente, predvsem zunaj EU, ki bi plačevali šolnino in tako »subvencionirali« naše študente. Namesto tega se fakultete konstantno spopadajo s problemi, ki jih internacionalizacija prinaša (problem pridobivanja vizumov itd.). Zakon bi moral to internacionalizacijo vsaj spodbujati, če ne celo predpisati. Treba se je tudi zavedati, da je javno financiranje terciarnega izobraževanja ekonomsko upravičeno predvsem zaradi eksternalij, ki jih ustvarja. Čim starejši je človek, ki vstopi v brezplačno šolstvo, nižje bodo eksterne koristi za družbo, zato je nujno, da del stroškov krije sam. Treba je pohvaliti predlog, da predvideva večjo avtonomijo univerz, bolj stabilno financiranje in napoveduje boj »večnim študentom«. Njegove pomanjkljivosti pa so predvsem pomanjkanje vizije, neambicioznost in populizem.
Dr. Gregor Pobežin, Fakulteta za humanistične študije, Koper
Predlog deluje kot delni program privatizacije in delnega izstopa iz sistema javnih uslužbencev. Za manjše univerze, kot je primorska, ki je že bila prisiljena v hudo varčevanje, to pomeni padec standarda zaposlenih. To bo res prineslo prihranek, a če je to vodilo, se velja sprijazniti in programe kar ukiniti. Pozitivna je ideja o volilni pravici tudi za nepedagoške delavce. Največji problem zakona ostajajo nezadostna sredstva. Predlog je nekoliko bolj naklonjen inovacijam, saj predvideva poseben steber financiranja, ki bo servisiral razvojno naravnanost univerz. Še vedno pa niso zagotovljena vsa potrebna sredstva za zadnji letnik, za leto 2015 pa sploh ne kaže dobro. To vodi v popolno uničenje visokega šolstva, najprej na »periferiji«. Kjer bo ostalo kaj akademskega življenja, bo to v odsotnosti proporcionalne skrbi obsojeno na stagnacijo, kar vodi v kadrovsko katastrofo: ljudje bodo ostajali večni asistenti ali docenti, kaj to pomeni za konkurenčnost, pa je seveda na dlani.
Mag. Andrej Vogrin, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Maribor
V predlogu je prvič zapisano, da je neposredna pedagoška obveza število šolskih ur, ki jih mora delavec opraviti znotraj polnega delovnega časa v obliki kontaktnih ur. To so si zdaj nekateri rektorji in dekani razlagali po svoje. Predlog širi sestavo akademskega zbora. Po tem predlogu bo ena petina članov tudi drugih delavcev fakultete (ne samo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci). Zbor po novem predlogu rektorju predlaga kandidata za dekana. Dobra stran je tudi ta, da bo del drugih delavcev lahko sodeloval pri volitvah za senat fakultete, dekana in rektorja. S tem se bo povečala neposredna odgovornost vodstev do širšega kroga zaposlenih. Po mojem mnenju pa bi morali vsi zaposleni (in ne samo tisti drugi delavci fakultet, ki so člani zbora) imeti pravico sodelovati pri volitvah vodstva fakultet in univerz. Ni pa jasno, kaj v primeru, ko ni toliko drugih delavcev, da bi zadostili predlogu o petini članov.
Andrej Grafenauer, Akademija za glasbo, Ljubljana
Ugotavljamo, da v predlogu zakona vlada nedoslednost glede umestitve termina umetnost. Tako se umetnost ne uporablja enakovredno z znanostjo (znanost – umetnost, znanstveni – umetniški, znastveno-raziskovalni – umetniško-raziskovalni), kar bi bilo edino smiselno. Za akademijo je zlasti nesprejemljiv 45. člen, ki onemogoča celotno vertikalo študija umetnosti, vključno s tretjestopenjskim študijem. Podpiramo brezplačni študij in si želimo, da bi vsaj ohranili število brezplačnih vpisnih mest. Kljub temu pa je za ustrezno talentirane teh mest premalo, zato je omogočanje brezplačnega študija vsem enkrat v življenju, o katerem govori predlog, zdaj, ko ne moremo zagotoviti ustreznega financiranja niti za sedanje študente, iluzorno. Po predlaganem zakonu se študentje, ki bi presegali število razpisanih mest (omejitev vpisa), ne bi mogli šolati niti, če bi si želeli študij plačati, če še ne bi izkoristili pravice do brezplačnega študija, kar se zdi nesmiselno.
Dr. Gašper Gantar, Visoka gospodarska šola, Celje
Predlog je v prid ljubljanski univerzi, soliden za druge javne univerze, izziv za zasebne visokošolske zavode s koncesijo in velika ovira za zasebne zavode brez koncesije, ki izvajajo izredni študij. Izredni študij, kot ga poznamo pri nas in tudi v skoraj vseh evropskih državah, se bo zelo podražil in podaljšal. Pogoji, ki so izpostavljeni kot kazalniki kakovosti, so napačni. Predlog zahteva določeno kvoto redno zaposlenih učiteljev. Dokaz kakovosti šole bi moral biti zaposlen diplomant, ne pa zaposlen učitelj. V številnih državah so na tehničnih študijih pri profesorjih industrijske izkušnje nujne za pridobitev habilitacije, naš predlog pa otežuje, da bi zavodi sodelovali s predavatelji, ki so vrhunski strokovnjaki v industriji. Predlog zelo omejuje podeljevanje koncesij, hkrati pa naj bi se po izteku koncesijske pogodbe izvajanje koncesioniranega programa preneslo na javne visokošolske zavode. Ta predlog zatira vsakršno pobudo, ki nastaja zunaj univerz.
