Tiskane izdaje
Ljubljana - Nekdanji predsednik republike Milan Kučan »izdelka, ki mu predlagatelji pravijo ovadba« ne misli komentirati. »To prirejanje in ponarejanje« ne koristi razkrivanju morebitnih neznanih stvari iz osamosvojitvenega časa, ampak služi osebnim političnim in strankarskim interesom posameznikov, je dejal Kučan v današnji izjavi.
Tisti, ki so ga ovadili, po njegovem mnenju ne razmišljajo o tem, koliko škode to povzroča velikemu, svetlemu projektu slovenskega osamosvajanja. Tako ravnanje namreč na novih frontah deli slovensko družbo in tudi slovenske veterane, je dodal prvi predsednik samostojne Slovenije.
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve ga je namreč ovadilo zaradi očitkov, da je kot predsednik predsedstva maja 1990 zagrešil veleizdajo, sabotažo in pomoč pri njej, ker ni preprečil razorožitve Teritorialne obrambe (TO).
Kučan si, kot je dejal danes, ne zna predstavljati, kakšne interese lahko ima »peščica članov t. i. Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve« in kako so ti drugačni od interesov tisoče veteranov vojne za Slovenijo in članov policijskega veteranskega združenja.
Kar je bilo o takratnih dogodkih treba povedati, je napisano v poročilu, ki ga je takratno predsedstvo moralo predati skupščini. Skupščina je poročilo sprejela, s tem pa odobrila tako delo predsedstva kot njegovo delo, je dejal Kučan. Zato je glede tega povsem miren.
Hkrati pa priznava, da je tedaj bil naiven, in da so nekateri izigrali njegovo zaupanje. Izpostavil je takratnega načelnika TO Ivana Hočevarja. Ta ne samo, da ga o ukazu za predajo orožja ni obvestil, ampak je tudi na njegovo izrecno vprašanje govoril neresnico, trdi Kučan. Na drugem sestanku s člani predsedstva pa je le priznal ukaz o razorožitvi in tudi ukaz, da o tem ne sme obvestiti slovenskega državnega vodstva.
Ukaz so v Beogradu izdali 15. maja, ko so dan pozneje začela prihajati obvestila z občinskih štabov, je poklical Hočevarja, ki mu je dejal, da gre za zamenjavo trofejnega orožja. »Jaz sem mu verjel, bil je slovenski general, na to mesto postavljen tudi s soglasjem slovenskega političnega vodstva,« je pojasnil. Šele dan pozneje, ko je bilo informacij že več, ga je znova poklical. Hočevar je prišel na sestanek in priznal ukaze.
Je pa ob tem poudaril, da je treba ob razpravah o tistem času upoštevati tudi tedanje razmere v Jugoslaviji, kakšne so bile ambicije zlasti političnega vodstva JLA, ki da se je vse od Titove smrti imela za garanta obstoja Jugoslavije.
Njegovo zaupanje je izigral tudi takratni minister za obrambo Janez Janša, »ki je v imenu tega zaupanja razvijal ilegalno trgovino z orožjem,« je še dodal Kučan. Veliko hujše napake po njegovem naredi politik, »če ne zaupa, če gradi na iskanju stalnih sovražnikov, iskanju zarot, kar pripelje do tega, da tudi takrat, ko gre za skupne stvari, nihče nikomur ne zaupa in verjame.«
Prepričan je, da so današnje delitve umetne in koristijo tistim, ki ne znajo ponuditi platform, na katerih bi se Slovenci združevali. Kučan sicer pravi, da konflikta z Janšo nima, ampak da ga ima Janša z njim, on ga pa ima z Janševimi metodami.
»Takrat sem presojal stvari, kot sem jih presojal, upoštevaje te okoliščine in zvest svoji politiki miru,« je nadaljeval. Na podlagi te politike je tudi ukrepal, da ne bi s prenagljenimi odločitvami povzročil nepotrebno škodo in žrtve.
