Marko Pavliha: Za uveljavitev arbitraže na voljo le diplomatska sredstva

Ljubljana – Dr. Marko Pavliha, mednarodno priznani pravni strokovnjak za pomorsko in prometno pravo, publicist in nekdanji poslanec, je pred kratkim o mogočih scenarijih, kako bi se lahko razpletalo nadaljevanje spodletelega arbitražnega postopka, izjavil, da se morata pogodbenici tudi o sporu sporazumeti, če ena od njiju izpodbija pogodbo. Mednarodno pravo »žal ne pozna izvršbe pravnomočnih odločb«, zato so za uveljavitev arbitraže na voljo le diplomatska sredstva.

Slovenija in Hrvaška bi morali po vašem mnenju iskati rešitve s sredstvi, ki jih določa 33. člen ustanovne listine ZN. Omenili ste osem diplomatskih in pravnih možnosti. Kaj je najbolj racionalno?

Kot sem že večkrat poudaril – in zato sem tudi nasprotoval preslabo »iztrženemu« arbitražnemu sporazumu –, bi bilo najbolje obnoviti pogajanja, tokrat s pomočjo arbitraže skladno z osmim odstavkom šestega člena sporazuma o arbitraži, ki bi imela vlogo nekakšnega posrednika in spravitelja.

Obstajajo dobri zgledi?

Takšna metoda se je med drugim pokazala za več kot uspešno v primeru spora med Finsko in Dansko, pri čemer bi lahko poglavitno vlogo prevzela oba predsednika vlad, ki sta bolj ali manj neobremenjena s preteklostjo, zlasti s političnimi zdrahami.

Kaj je bilo jedro spora med Dansko in Finsko?

V začetku 90. let je Finska zaradi zahteve za neovirano plovbo nasprotovala gradnji danskega mostu čez preliv v Baltskem morju Storebælt, ki je zelo pomemben za Finsko. Zadevo je reševalo meddržavno sodišče v Haagu, tik pred izdajo sodne odločbe pa sta se predsednika vlad zunajsodno pogodila. Danska je Finski plačala 15 milijonov ameriških dolarjev in zgradila most.

Možnosti, ki jih naštevate, so: pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, razsodništvo, sodna rešitev, obračanje na regionalne sodne ustanove, regionalni dogovori in druga sredstva po lastni izbiri. Kaj bi izbrali?

Razsodništvo že poteka (arbitraža) in vemo, kako je (ne)uspešno. Anketa (ugotavljanje dejstev) po mojem mnenju ne pride v poštev, ker so dejstva že zbrana. Regionalne sodne ustanove in regionalni dogovori tudi ne. V meddržavno sodišče v Haagu (ICJ) pa lahko privolimo le pod pogojem, da bi uporabilo načelo zunanje pravičnosti – ex aequo et bono, s čimer bi se morala strinjati tudi Hrvaška, kar je malo verjetno. Mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu (ITLOS) prav tako ne pride v poštev, ker je pristojno le za morske spore, ne pa tudi za kopensko mejo.

Kaj torej še ostane?

Najmanj, kar bi se morali politiki dogovoriti na obeh straneh, je nekakšna zamrznitev mejnega spora, brez incidentov in prejudiciranja meje, kar v zadnjih letih počne zlasti Hrvaška.

Kaj čaka kopalce in ribiče poleti, ko bo med slovensko in hrvaško obalo Piranskega zaliva najbolj živahno?

Obetavna novica za ribiče, kopalce, jadralce in druge uporabnike morja je, da se ne bližajo nobene volitve, ki so običajno prispevale k provokacijam in zaostrovanju medsosedskih odnosov.