Milica Antić Gaber: Smisel politike je kompromis, ne prevlada

Ljubljana – O položaju prve predsednice vlade v koaliciji in njenem načinu vodenja smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Milico Antić Gaber, ki poudarja, da je težko od političark pričakovati, da bodo zastopale feministična stališča, je pa Bratuškova na področju enakosti spolov kot premierka zagotovo dala dober zgled drugim ženskam.

V preteklih dneh ste dejali, da je bila Alenka Bratušek druga izbira za položaj premierke, kar je bilo po vašem mnenju opaziti tudi med njenim mandatom. Kako natanko se je to kazalo?

Alenko Bratušek kot prvo žensko na najvišjem političnem položaju je treba postaviti v kontekst, v katerem že nekaj časa slabi zaupanje v politične institucije in močno pada podpora političnim akterjem. V tem času, ko smo bili na najnižji točki, so se zgodili tudi protesti, ki so privedli do padca vlade Janeza Janše in s tem do prihoda Alenke Bratušek. Ta je položaj zasedla po neuspehu Boruta Pahorja in Janeza Janše kot predsednikov vlade in Zorana Jankovića kot mandatarja. Na to, da je bila v stranki druga možna izbira, so jo ves čas opozarjali tako koalicijski partnerji kot njena stranka. Čeprav je dobro krmarila med različnimi interesi, v stranki in koaliciji, je bil njen položaj ves čas negotov. Pogosto so jo opozarjali, da je zgolj poslovodeča, da za njo še vedno stoji Zoran Janković, da ni samostojna, da je le dobra birokratka in da nima potrebne politične kilometrine. Ta njen oslabljeni položaj so proti njej izrabljali tako koalicijski partnerji kot tudi močni posamezniki v lastni stranki.

Alenka Bratušek je ob koncu mandata nagovorila ženski del, sicer pa feminističnih stališč pri njej ni bilo zaslediti. Kaj, če sploh, je prva premierka v Sloveniji prispevala k bolj pozitivni vlogi žensk v politiki?

Težko je od političark pričakovati, da bodo zastopale feministična stališča. Do žensk v politiki smo že tako skeptični, če pa bi poudarjale še feministično usmerjenost, bi imele še več težav, kot jih imajo, ker so ženske. Sicer pa je kot premierka dala dober zgled drugim ženskam.

Kakšna je bila po vašem mnenju njena politika?

Oblast je prevzela v zelo zahtevnem času, kljub temu pa ji je uspelo veliko stvari urediti na neoseben način, ki ga v slovenski politiki pozdravljam. Nekateri prejšnji predsedniki vlad so o dosežkih vlade govorili v prvi osebi ednine in sebe postavljali v središče dogajanja, pri njej pa tega ni bilo zaznati. Politike ni poosebljala, večkrat je govorila v prvi osebi množine; dobro smo razmislili, uspelo se nam je dogovoriti. Nastopala je trezno, iz politike ni delala teatra, v katerem se pred kamero nastopa v vsakem trenutku. Ni poglabljala delitev, poskušala je najti usklajene rešitve, gradila je na dialogu in javnosti ni histerizirala tako kot prejšnji predsedniki vlade. Njena politika je bila še najbolj podobna Drnovškovi.

Premierki v odstopu marsikdo iz laične in strokovne javnosti očita, da je preveč popuščala koalicijskim partnerjem. Toda bistvo demokratične politike naj bi bili ravno dogovori med različnimi partnerji. Smo Slovenci preveč navajeni nekompromisnega vladanja?

Pri političnih odločitvah sta pomembni trezna presoja in preučitev možnosti, ki so na voljo v nekem trenutku. Mislim, da bi moralo volilno telo pri nas globoko razmisliti, koga voli in kaj od politikov pričakuje, da potem ne bi bili razočarani. Presoja o kakovosti politike, če jo razumemo kot iskanje najvišjega skupnega dobrega, res ni preprosta. Še težje je to v koalicijski vladi, kjer je treba iskati kompromise med zelo različnimi partnerji. Pričakovati, da se tukaj ne bo popuščalo, je zelo nedemokratično in nerazsvetljeno razmišljanje.

Bilo je obdobje v njenem mandatu, ko smo govorili o dolžini njenega krila in vzorcu njenih čevljev, a kritike so kar hitro potihnile. Po drugi strani nekdanjo političarko Katarino Kresal še danes nekateri mediji obravnavajo zgolj kot žensko. Kje je razlika?

Politika je področje, ki ima svoja pravila igre, po katerih se je treba ravnati. To velja tudi za zunanji videz. Alenka Bratušek je s svojo pojavnostjo na to področje vnesla svežino, a takoj, ko je nanj vstopila, so jo začeli obravnavati kot motečo. Kljub temu da je z barvno izbiro svojih oblačil izzvala veliko reakcij, tega ni spremenila in javnost se je na to navadila. Kar je tudi prav, saj je veliko pomembneje to, kar je delala. Razlika med njo in Katarino Kresal pa je predvsem ta, da je Bratuškovi uspelo obvarovati svoje družinsko življenje pred očmi javnosti, Katarina Kresal pa je očitno preveč ogrožala določen tip politike, da bi lahko v njej ostala.

Praksa kaže, da ženske v Evropi najvišje položaje v politiki zasedejo takrat, ko ni več druge možnosti. Kaj to pove o moških politikih in njihovih lastnostih?

Moški v politiki so tisti, ki so v njej od začetka. Določili so pravila, zato jih je izjemno težko spreminjati, odstopanja pa so različno sankcionirana. To veliko pove o njih. Če niso pripravljeni deliti moči in oblasti, to pomeni, da vidijo le sebe kot edine sposobne za to področje. Pred časom je švedski predsednik parlamenta dejal, da si ne predstavlja, da bi se sprejemale politične odločitve, če v nekem odboru nista enakopravno zastopana oba spola. Ne morem si zamisliti, da bi se to kmalu zgodilo pri nas, saj naši politiki ne vidijo, da je smisel politike iskanje pravega kompromisa in prave rešitve, ne pa prevlada. Po drugi strani pa se je odnos do politike in politikov od osamosvojitve močno spremenil. Politika ni več visoko vrednotena dejavnost, vse smo izenačili na najmanjši skupni imenovalec, zato ni čudno, da se tisti – med njimi še posebno ženske –, ki bi bili sicer v politiki pripravljeni delati strokovno, pošteno in zavzeto, vanjo nočejo vmešati.