Tiskane izdaje
»Ko se srečata politična ambicija in povprečnost, se rodi populizem.« – Misel bolgarskega ministra za izobraževanje in znanost Petra Nikolova, ki velja le za blažji, bolj benigen tip populizma, se je do nedavnega zdela dovolj točna, v zadnjih letih pa so se zadeve postavile na glavo. Populizem se je namreč znebil slabšalnega prizvoka. Ni postal le splošno sprejemljiv, temveč celo atraktiven. In to tako na levi kot na desni, kolikor so tovrstne oznake sploh še relevantne.
Te karakteristike družijo različne stranke in gibanja ter predvsem posamezne osebnosti (lik karizmatičnega liderja je eden najpomembnejših elementov populistične politike), kot so Silvio Berlusconi, Donald Trump, Geert Wilders, Beppe Grillo, Pablo Iglesias, Viktor Orbán ali Aleksis Cipras.
Vsebinsko se njihove teze in poudarki razlikujejo, pogosto tudi radikalno, vendar neredko zgolj na formalni in deklarativni ravni, saj so to večinoma ideje in želje brez konkretno predstavljenih mehanizmov, kako jih uveljaviti, ali pa je njihova politika utemeljena na nenehni improvizaciji.
Kar zadeva vsebino, seveda lahko razlikujemo med levimi in desnimi populisti, saj vsak zagovarja svoje prioritete. Vendar smo neredko priča hibridnim stališčem, predvsem pa je pogost zelo velik razkorak med teorijo in prakso. Ultralevičarski Beppe Grillo se, denimo, brez zadržkov prevaža s ferrarijem in svojo veliko jahto, zavzel se je tudi za takojšnjo deportacijo migrantov brez dokumentov.
Orbán se predstavlja predvsem kot zagovornik deprivilegiranega in obubožanega sloja, četudi je skoraj vsa oblast in predvsem bogastvo v rokah peščice oligarhov. Podobna zmeda vlada pri naklonjenosti do avtokrata, kot je ruski predsednik Vladimir Putin, saj se kot njegovi prijatelji deklarirajo tako v Gibanju 5 zvezd in grški Sirizi kot v Nacionalni fronti Marine Le Pen in pri avstrijskih svobodnjakih Norberta Hoferja.
Od Dominika S. Černjaka
In kje je tukaj Slovenija? Pri nas populizem na videz ne igra pomembne vloge, vsaj kar zadeva vsebinske poudarke in predvsem način njihove predstavitve. A ta vtis je napačen, saj se populizem manifestira v tipično slovenskem fenomenu »novih obrazov«. Ti sami po sebi poosebljajo vse osrednje značilnosti populizma, predvsem zavračanje klasičnega strankarskega ustroja in propagiranje »novega in drugačnega«.
Seznam »novih obrazov« je že zelo dolg. Pionirsko delo na tem področju je opravila danes povsem pozabljena Stranka mladih s predsednikom Dominikom S. Černjakom, čeprav njihov nastop še ni bil del vsesplošnega trenda – tega je lansirala Katarina Kresal, ki je za kratek čas obudila klinično mrtvo LDS in nato hitro izginila s političnega prizorišča.
V določeni meri bi lahko v to kategorijo uvrstili tudi stranko Zares, ki je kljub staremu političnemu mačku Gregorju Golobiču napovedovala nekakšno novo politično agendo. Dokončno pa je takšne trende utrdil Zoran Janković. Ljubljanski župan sicer ni bil novinec na politični sceni, a bi lahko njegov preskok z lokalne na nacionalno raven nedvomno označili za fenomen »novega obraza« in predvsem novih principov, zlasti zaradi njegovih idej o vodenju države kot podjetja.
Sledilo je nekaj manj vplivnih novincev, kot denimo Igor Šoltes, ki je stranko Verjamem ustanovil pravzaprav zgolj za dosego izvolitve v evropski parlament, ter Gregor Virant, ki je prav tako napovedoval drugačen slog vladanja, vendar bo ostal v spominu predvsem kot ključni akter pri zrušitvi druge vlade Janeza Janše. Bolj po naključju oziroma zaradi specifičnih okoliščin se je na vrh slovenske politike za kratek čas povzpela tudi Alenka Bratušek. Glasniki renesanse ultralevičarskega populizma so pri Združeni levici oziroma današnji Levici.
Zadnji v nanizanki zgodbe »novih obrazov« je Miro Cerar. Tudi njegov mandat se končuje klavrno, SMC danes le še upa, da se bo po prihodnjih volitvah sploh uvrstila v parlament. In na vratih je že novi kandidat, Marjan Šarec, ki je nedvomno ena najbolj nenavadnih osebnosti na političnem prizorišču doslej – zdi se popoln avtsajder brez idej, programa in ekipe ter brez vsakršnih referenc na kateremkoli področju.
Različni tipi populizma
Sociolog in filozof Frane Adam je opozoril, da je vendarle treba temeljno razlikovati med posameznimi primeri populizma, saj je to zelo ohlapen skupni označevalec. Nekateri voditelji se soočajo s kompleksnimi sistemskimi omejitvami, ki jih ni mogoče kar ignorirati, drugi imajo veliko večji manevrski prostor, tretji pa si sistem popolnoma podredijo ali to vsaj poskušajo.
Sociolog Frane Adam. Foto: Mavric Pivk/Delo
Donald Trump ima močno opozicijo, in to ne le v demokratski, temveč tudi v lastni republikanski stranki, predvsem pa v neodvisnih medijih ter avtonomni sodni veji oblasti, medtem ko poskuša denimo Viktor Orbán tovrstne omejitve z avtokratskim vodenjem in podreditvijo sistema čim bolj nevtralizirati, pri čemer se ne ozira na kritike iz tujine. Poljska je drugačen primer, voditelji tam ne vlečejo potez samovoljno, temveč jih poskušajo v Bruslju tudi ustrezno zagovarjati oziroma jih predstavljajo kot običajne in legitimne.
Vzrok za slovensko favoriziranje novih obrazov je po Adamovem mnenju v splošnem nezaupanju državljanov v politiko, zato vedno znova glasujejo za novince in politične avtsajderje, ki bodo po njihovem prepričanju prekinili ustaljene prakse in začeli novo poglavje, četudi so bili volivci doslej vedno razočarani. Temu sledi tako imenovana personalizirana politika, v kateri je vodja alfa in omega aktivnosti ter osrednji magnet za volivce. »Nekateri pri nas trdijo, da nam vlada strankokracija, resnica pa je nasprotna, saj so stranke izredno šibke, vse stoji in pade s posameznimi osebami,« je poudaril Adam.
To po njegovih besedah vodi do nenavadnega pojava, ko je stranka, ki je pogosto poimenovana kar po predsedniku, le orodje za lastno promocijo in dosego političnih ciljev, saj ima zgolj osnovno birokratsko strukturo na državni ravni, medtem ko na lokalni ni organizirana ali je ta mreža minimalna. Zmoten vtis, da populizem pri nas ni preveč popularen, po Adamovem mnenju ustvarja tudi zadržano predstavljanje političnih stališč.
V primerjavi z drugimi evropskimi državami, v katerih so populisti zelo glasni in vehementni, neredko celo agresivni, pri nas prevladuje umirjen ton in pogosto celo meglene in slabo artikulirane ideje, v ozadju katerih so lahko tudi radikalna stališča ali zgolj težnja po ohranitvi statusa quo ter nadaljevanje sugestij in vplivov iz slovenskega političnega zakulisja. Po Adamovem mnenju bo moral najnovejši »novi obraz« Marjan Šarec, ki kljub naštetim pomanjkljivostim že nekaj mesecev vodi v javnomnenjskih anketah, prej ali slej pokazati karte. »Če tega ne bo storil, mu lahko podpora drastično pade, časa pa nima več veliko,« je poudaril Adam.
Nezrelost politične kulture
Dr. Marko Lovec, raziskovalec na centru za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede, meni, da se je tradicionalna politika zaradi zbirokratiziranosti in odtujenosti v zadnjih letih res izpela. To potrjuje tudi anketa njihovega centra za mednarodne odnose, po kateri ima takšno stališče kar 85 odstotkov slovenskih državljanov. Odločitve politikov po mnenju ljudi pogosto temeljijo na zapletenih postopkih v Bruslju in so pogosto sprejete brez neposredne demokratične legitimnosti, v Sloveniji pa je vtis, da so politiki le podaljšana roka evropskih in globalnih struktur moči.
Na napake vladajočih elit je pred desetletjem opozorila svetovna gospodarska kriza in nekaj let pozneje množični prihodi prebežnikov, družbene razlike so se zaradi globalizacije le še poglobile. Kljub ekonomskemu napredku imajo številni občutek, da niso primerno plačani, drastično se viša odstotek negotovih in prekarnih oblik zaposlitve, strah pred prihodnostjo je zato velik. Zaradi notranjih trenj in zunanjih pritiskov nobena slovenska vlada od leta 2008 ni končala mandata in tudi to je po Lovčevem mnenju ustvarilo krizo legitimnosti domačih elit.
Politolog Marko Lovec. Foto: Leon Vidic/Delo
Zaradi takšnega vsesplošnega nezaupanja volivci tradicionalne stranke vedno znova »kaznujejo« z glasovanjem za »nove obraze«. To se je sprevrglo v nedemokratično prepričanje, da lahko posameznik spremeni sistem, takšna pričakovanja pa po Lovčevih besedah niso samo veliko previsoka, temveč tudi nerealna.
Obenem je s tem novim strankam onemogočeno, da bi se razvile in si pridobile izkušnje, kar krepi moč neizvoljenih struktur, ki zmanjšujejo učinkovitost zakonodajne in izvršne veje oblasti, kar vodi v krizo demokracije. Prepričanje o izjemni moči posameznika po Lovčevem mnenju temelji na nezrelosti politične kulture, kar delno izvira tudi iz prejšnjega, komunističnega sistema.
»Želeli smo parlamentarno demokracijo, mislili pa smo, da to pomeni v komunistični maniri dati nekomu pristojnosti za izvajanje, čeprav tak sistem zahteva aktivno državljanstvo in stalen nadzor nad viri moči,« je opozoril Lovec. Nezaupanje v politiko je po njegovem mnenju problematično, saj ustvarja ugodne razmere za porast populizma tako na desnici kot na levici, pri čemer sta obe opciji enako slabi, obljube na obeh političnih polih pa neuresničljive.
Magična pričakovanja
Psihiatrinja Vesna Švab je dejala, da je odgovor na fenomen »novih obrazov« najbrž treba iskati v občutku brezizhodnosti in katastrofičnosti, dobrih novic je malo ali nič, zato se ustvarja vtis, da so potrebne takojšnje in radikalne spremembe. »To so pravzaprav magična pričakovanja, saj vsi racionalno vemo, da odrešiteljev ni in da je mogoče doseči spremembe le z dobro premišljenimi koraki in trdim delom,« je poudarila.
Tovrstna pričakovanja in iskanje magičnih rešitev s pomočjo »novih obrazov« so seveda deplasiran način razmišljanja, ki tudi blokira resne analize o tem, kaj je treba narediti, da pridemo do zastavljenega cilja, in v kakšnem zaporedju.
Kot primer postopnega in sistematičnega reševanja problemov je Vesna Švab izpostavila resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki postopno odpravlja nepravičnost na področju skrbi za ljudi v duševnih stiskah v naslednjem desetletju in pomeni reševanje velikega problema naše družbe z ozaveščanjem, povečevanjem dostopa do služb in krepitvijo medsebojne pomoči ter možnosti za okrevanje ljudi, ki so se znašli v stiski.
»Tukaj ne potrebujemo novih ali starih obrazov, temveč skupno zavezo k ustvarjanju pravičnega sistema skrbi za vse državljane, ne glede na to, kdo je najpomembnejši med pomembnimi, in od kod prihaja,« je poudarila Vesna Švab.
