Tiskane izdaje
Ljubljana – Ker je Slovenija edina evropska država, v kateri morajo vrhovni sodniki dvakrat dobiti politično zaupnico državnega zbora, predsednik vrhovnega sodišča pa celo trikrat, se je pravosodni minister odločil temu narediti konec. Spremenil bo dva zakona, koalicija še ni rekla zadnje besede.
Že ob nedavni izvolitvi Damijana Florjančiča za novega predsednika vrhovnega sodišča je pravosodni minister Goran Klemenčič izrazil upanje, da je zadnji minister, ki bo moral pred poslanci »braniti« svoj predlog za imenovanje kandidata za najvišji sodniški položaj v državi. Gre namreč za rešitev, ki ne zdrži resnih ustavnopravnih premislekov in je unikum v evropski ureditvi.
Na pravosodnem ministrstvu pripravljajo predloga spremenjenih zakonov o sodiščih in sodniški službi, s katerima naj bi poslancem odvzeli možnost, da o tistih, ki dosežejo najvišji sodniški položaj v državi, mesto vrhovnega sodnika, odločajo dvakrat. Najprej, ko jim dodeljujejo trajni mandat - ta rešitev bo ostala, saj bi bila vezana na spremembo ustave - in potem še enkrat, ko kandidirajo za vrhovne sodnike. Te možnosti naj politika po novem ne bi več imela. Pri napredovanjih na najvišja sodniška mesta naj bi imel ključno vlogo sodni svet, ni pa še povsem jasno, kakšna ureditev naj bi veljala pri izvolitvi predsednika vrhovnega sodišča. Natančnih načrtov glede tega vprašanja minister še ne razkriva. Ena od možnosti je, da bi bila v postopek izvolitve oziroma imenovanja predsednika najvišjega sodišča v državi vpeta zgolj občna seja vrhovnega sodišča in sodni svet.
Prevelika moč politike
Pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču se zdi, da mora politiko omejiti pri njenih apetitih po kadrovanju v sodstvu. »Ureditev ni dobra ne s sistemskega ne s konkretnega vidika. Na sistemski ravni gre za preveliko moč zakonodajne (torej politične) veje oblasti na vrh sodne veje oblasti. Na konkretni pa prinaša – sploh ob nezavidljivi ravni politične in pravne kulture – politizacijo imenovanj in ocenjevanje dela posameznih dolgoletnih sodnikov. Ena od posledic je tudi, da se posamezni dobri karierni sodniki, denimo sodniki višjih sodišč, ne odločijo za kandidiranje na mesto vrhovnega sodnika, ker se nočejo izpostaviti političnemu (in pogosto medijskemu) procesu v državnem zboru,« nam je svojo odločitev, da poseže v kadrovanje v sodstvu, pojasnil pravosodni minister.
»Čisti« nosilci
Sodstvo je od pravosodnih gradnikov edino, ki je »čisti« nosilec tretje veje oblasti in ga ni mogoče enačiti, denimo, z državnim tožilstvom ali pravobranilstvom. Na ministrstvu pripravljajo več alternativnih rešitev, dodaja Klemenčič, koalicija pa se glede konkretnih sprememb še ni izrekla. »Neformalno smo se z njo že pogovarjali in rešitve v tej smeri podpira. Za njihovo uveljavitev bi morali spremeniti zakon o sodniški službi in zakon o sodiščih. Oba zakona sta še brez dokončnih rešitev, ker zadevata tudi rešitve, povezane z enovitim prvostopenjskim sodnikom in novo sodno mrežo. »Predlog sprememb načrtujemo predložiti v vladno proceduro do letošnjega poletja,« je še pojasnil Klemenčič. Ali mu bo s spremembami uspelo, ne ve, državni zbor je doslej vse poskuse, da se mu odvzame kadrovske pristojnosti, zavrnil.
Treba jih je odpeljati
Predsednik sodnega sveta Marko Novak nam je povedal, da je sodni svet že v času zapletov pri imenovanju sodnika Aleksandra Karakaša za vrhovnega sodnika v državnem zboru na ministrstvo poslal predlog, »ki bi imenovanje vrhovnih sodnikov odpeljal« iz državnega zbora. Glede imenovanja predsednika vrhovnega sodišča se nam zdi sedanji postopek preveč zapleten, vendar se o tem na sodnem svetu še nismo opredeljevali. Mislim, da bi bilo dovolj, če pri izbiri predsednika vrhovnega sodišča sodelujeta občna seja tega sodišča in sodni svet. V kakšnih vlogah, pa bi morali še doreči,« je dejal Novak.
Tudi stališče najvišjega sodišča je bolj ali manj jasno. Vrhovne sodnike naj na ta položaj imenuje predsednik republike na predlog sodnega sveta ali neposredno sodni svet sam, predsednika pa naj izmed sebe izberejo vrhovni sodniki sami.
