Tiskane izdaje
Predsednik republike Borut Pahor je 30. marca ob 1.31 ponoči prek družbenega omrežja twitter javnosti sporočil, da je izpolnil obljubo. Za vsakega od desetih golov, ki jih je slovenska hokejska reprezentanca dosegla na olimpijskih igrah v Sočiju, je drsal eno uro. Drsati je začel 29. marca ob 15. uri, a je ob začetku sporočil, da obljube najbrž ne bo mogel držati, ker so hokejisti na olimpijskem ledu nasuli preveč golov. A potem je drsal in drsal in v dvorani Podmežakla krožil deset ur. Končal je slabo uro pred časovno luknjo, ki nastopi vsako pomlad, ko kazalce prestavimo za eno uro naprej.
Predsednik je sporočil, da bo stroške na najem jeseniške hokejske dvorane kril iz svojega žepa.
Premier, ki čaka
Novinar Andraž Rožman (Dnevnik) je po dogodku objavil, da Pahor v slačilnici preprosto ni bil zaželen.
Nogometna zveza je reagirala in poslala pojasnilo, da so odgovorni predsednika vlade želeli obvarovati pred nevarnostjo, da bi ga zmočili curki slavnostne penine, zato je moral nekaj trenutkov počakati. Kapetan reprezentance Robert Koren in najboljši strelec Milivoje Novakovič pa sta nekaj dni pozneje vendarle pritrdila novinarski verziji: igralci sprva dejansko niso želeli, da bi premier vstopil v garderobo. Dodala sta, da so čez nekaj minut vendarle sklenili, da mu omogočijo izpolnitev obljube o čiščenju kopačk. Predsednik vlade je potem dočakal nekaj sekund slave. In krtačo. Koren in Novakovič sta bila v izjavi tehtna: »Reprezentanti nočemo sodelovati v politični propagandi in prosimo, da to v prihodnje upoštevate.«
Kakorkoli, predsednik Pahor drži besedo. Držal je obljubo junakov zelenic in ledene ploskve.
Katere obljube ne bi bilo dobro prelomiti?
»Ko gre za obljube, dane slovenskim športnikom, je te treba držati. Na lestvicah ugleda in zaupanja so športniki postavljeni v sam vrh. In če politik drži obljubo, dano športnikom, je držal obljubo, dano ljudem, vrednim zaupanja,« pravi socialna psihologinja Mirjana Ule.
A pri potezah Boruta Pahorja se motiv osebnosti, ki izpolnjuje obljube, meša z motivom ekstremnega športnika. Borut Pahor ni le predsednik, ki izpolnjuje obljube, danes vrhunskim športnikom. Tudi sam je športnik. Morda ne vrhunski. Deseturno drsanje pa nedvomno sodi med ekstremne športe. Sodi med kandidate za knjigo rekordov.
»Bolj kot je funkcionarjeva obljuba čudaška, bolj se zdi zavezujoča,« pravi sociolog Samo Uhan. Analitik javnega mnenja Janko Hočevar pa dodaja, da ljudje nemudoma razumejo, kaj pomeni čiščenje nogometnih čevljev. Prej so pripravljeni odpustiti pri nekoliko bolj abstraktnih obljubah, recimo obljubah o novih delovnih mestih. A Uhan dodaja: »Obljuba o vztrajnostnem drsanju ni obljuba o kakšnem političnem dejanju ali preboju. Je obljuba, ki je v resnici izrečena zgolj zaradi osebe, ki to obljubo izreka.« Mirjana Ule pa dodaja: »Od začetnika psihologije množic Gustava Le Bona naprej je znano, da voditelj ljubi samega sebe. Množica pa ljubi voditelja. Torej množica ljubi tistega, ki ljubi samega sebe.«
Maratonec v zeleni majici,
Podobo politika, ki je pripravljen na vrhunske športne rezultate, je Pahor volilcem ponujal že leta 2000. Fotografija Aleša Fevžarja ga je tedaj prikazovala v bazenu Kolezija, ko je umetelno plaval metuljčka. Plavalni plakat Boruta Pahorja se je na svetlobnih tablah pojavil še pred začetkom volilne kampanje; v stranki so takrat zagotavljali, da plakat, ki je pripovedoval o »novi energiji«, ni del predvolilne kampanje, zato oglaševanje plavajočega predsednika stranke ne krši pravil o volilni kampanji.
Tudi v obdobju predsedniškega mandata je skočil v bazen. Decembra lani se je v bazenu Tivoli pomeril s paraolimpijskim plavalnim asom Darkom Đurićem. Če je med rekordnim drsanjem izvajal še družbeno koristno zbiranje sponzorskih sredstev za trening mladih hokejistov, je med dvobojem z Darkom Đurićem pomagal zbirati denar za nakup nove plavalčeve proteze.
Nekdanji predsedniki republike so se s športniki sicer pogosto družili. A sami niso bili ekstremni športniki. Milan Kučan je ostal v spominu kot ljubiteljski hribolazec, Janez Drnovšek kot rekreativni igralec tenisa in tekač.
Tudi Mao je bil rekorder
Sporočilo o telesu, ki je polno nove energije in je vrhunsko pripravljeno na družbeno-politično delo, pa ni izum Boruta Pahorja. S plavalnimi podvigi se je desetletja pred Pahorjem v zgodovino političnega marketinga vpisal Mao Zedong, voditelj kitajske komunistične partije. Mao je v reko Jangce pri mestu Wuhan skočil julija 1966. Tedaj je štel 72 let, opazovalci kitajske politične scene pa so se tik pred njegovim skokom v onesnaženo reko spraševali, zakaj ga leto dni ni bilo v javnosti. Potem pa je z nekaj plavalnimi zamahi nevtraliziral vse dvome.
Mao je v plaval 65 minut, kitajski kronisti pa so sporočili, da je v dobri uri premagal 15 kilometrsko razdaljo. Revija Time je ob tem pikro izračunala, da bi moral Mao, če je v dobri uri res premagal 15 kilometrov, vrtoglavo izboljšati vse možne plavalne svetovne rekorde. A recimo, da je kitajskemu voditelju pomagal rečni tok. Ko je leta 2004 Dolgo reko premagal Martin Strel, je dobrih 4000 kilometrov premagal v petdesetih dneh, kar bi pomenilo, da je vsak dan z reko prepotoval slabih 100 kilometrov. Kakor koli, Mao je s plavanjem leta 1966 odpravil vse dvome o zdravju in morebitni politični likvidaciji. Na oblasti je ostal še deset let.
