Predsedniški trio Solidarnosti

Kolektivno predsedstvo kot eksperiment. Najprej na evropske volitve.
Objavljeno
15. december 2013 20.24
Ustanovitev stranke Solidarnost (Damjan Mandeljc Marina Tavčar Kranjc in Uroš Lubej) 14.12.2013 Ljubljana Slovenija
Tanja Starič, Anže Božič, notranja politika
Tanja Starič, Anže Božič, notranja politika
Ljubljana - »Vsi izhajamo iz točke nič in delamo od tu naprej,« je na ustanovnem kongresu nove stranke Solidarnost priznal Damjan Mandelc, eden od treh predsednikov politične novinke, ki je nastala iz različnih skupin vstajniškega gibanja.

Prav dejstvo, da nova stranka nima enega voditelja, vzbuja največ dvomov o politični prihodnosti Solidarnosti. Trojica, ki bo predsedovala stranki, je brez praktičnih izkušenj na spolzkem parketu slovenske strankarske politike.

Predsednik št.1

Uroš Lubej je profesor filozofije iz Novega mesta in predstavnik skupine Vseslovenska ljudska vstaja. Trditev, da novo stranko že na začetku hromijo medsebojni spori, zavrača. Kot tudi domnevo, da bodo na evropskih volitvah skušali uspeti na valu evroskepticizma: »Nismo evroskeptični, smo pa skeptični do Evrope takšne, kot je danes«.

»Bil je čas rušenja, ko je bilo treba zahtevati odstope, zdaj je čas gradnje, združevanja ljudi, ki hočejo spremembo paradigme,« razlaga Lubej razloge za vstop protestnega gibanja v politiko, ki mu, kot je znano, del vstajnikov nasprotuje. Pri napovedi bližnje prihodnosti Solidarnosti je, enako kot oba sopredsednika, previden; za začetek jo vidi predvsem kot korektiv sedanji politiki, ki bo skušala »upor vgraditi v sistem«.

Lubej na očitke, da je njihov gospodarski program utopičen, odgovarja: »V obilju imamo samo dve surovini, vodo in les. Na tem je treba graditi. Prepričani smo, da bo, če bomo vse razprodali, vsega konec. V tem se razlikujemo od drugih strank«. Pravi tudi, da nekdanji član Aukna Marko Golob, ki je v javnosti veljal za gospodarskega »ideologa« pobudnikov nove stranke, še sodeluje v gospodarskem odboru Solidarnosti.

Predsednik št.2

Damjan Mandelc je doktor sociologije, zaposlen na Filozofski fakulteti. Priznava, da so v novo stranko - tudi na mesto predsednika - vabili znana imena, kot sta Igor Šoltes in Miro Cerar. »Še vedno jih vabimo,« pravi. Potrdil je, da bodo »zelo hitro« nadaljevali pogovore o morebitnem usklajenem nastopu na evropskih volitvah, zlasti s Trsom in z Demokratično stranko dela (DSD). Kljub informacijam o sporih med pobudniki nove stranke in vodstvom Trsa v zadnjih tednih, so sicer na kongres prišli - in Solidarnost podprli - Dušan Plut in Manca Košir (Trs) in Franc Žnidaršič iz DSD. Mandelc je previden pri primerjavah s koalicijo grških radikalno levih strank Siriza: »To je grški model, ki je zelo uspešen. Treba je upoštevati zgodovinski in družbeni kontekst. Če se bo pokazala možnost, da v Sloveniji leve, vstajniške stranke lahko sestavijo koalicijo, pa smo mi zraven«.

Mandelc pravi, da mu ni blizu nobena od sedanjih parlamentarnih strank, vendar vseh že doslej aktivnih politikov Solidarnost vnaprej ne odklanja. Najpomembneje je, da niso obremenjeni s korupcijo. Mandelc bo še sodeloval na protestih - ki »zagotovo bodo« - , v politiko pa vstopa, ker »je skrajni čas, da vstanemo s foteljev«.

Predsednica št.3

Doktorica sociologije Marina Tavčar Krajnc je javnosti najmanj poznana članica vodilne trojice Solidarnosti. Je predavateljica na mariborski filozofski fakulteti in ena ustanovnih članic Odbora za pravično in solidarno družbo, kjer je nastala ideja o slovenski vstajniški stranki. Solidarnost je njena prva stranka, v katero se je včlanila po uveljavitvi parlamentarne demokracije, a ne skriva, da je bila v mladih letih, tako kot večina njenih vrstnikov, članica tedanje komunistične partije. Sodelovati z ljudmi s politično preteklostjo (Dušan Keber, Božidar Flajšman, ki je postal tudi sekretar Solidarnosti, Darko Štrajn) je ne moti. »Koliko kredibilnih in uglednih apolitičnih posameznikov pa pravzaprav imamo v Sloveniji? Poleg tega posameznikov ne gre enačiti s strankami, ki so jim nekoč pripadali,« odgovarja kritikam, da gre pri Solidarnosti zgolj za drugo priložnost nekaterih »odsluženih« politikov.

Zase pravi, da na evropskih volitvah, ki bodo predvidoma prvi uradni preizkus javnomnenjske podpore za Solidarnost, zaradi politične neizkušenosti raje ne bi kandidirala za funkcijo evropske poslanke. »Seveda pa, če bo potrebno, tudi to ni izključeno,« je Tavčar Krajnčeva dejala za Delo in dodala, da bolj vidi kot kandidatka na lokalnih volitvah prihodnjo jesen.