Predstavljamo neuradne kandidate za ministre

Kdo so Tomaž Orešič, Tamara Lah Turnšek, Samo Bevk, Branko Janc in Zdenka Vidovič. Preberite.
Objavljeno
07. september 2011 21.09
Posodobljeno
08. september 2011 08.00
Poslanca SD, Samo Bevk in Miran Potrč
N. R.
N. R.
Za gospodarstvo: Tomaž Orešič

Tomaža Orešiča, kot pravi, pri profesionalnem delu najbolj motivirajo in tudi zaposlujejo energetika, trg električne energije, energetska zakonodaja in strateške usmeritve v energetiki. Pri tem je zagovornik odprtega, liberaliziranega in delujočega trga električne energije. Na tem področju tudi dela – z izjemo zdaj enoletnega vstopa v politiko. Od leta 2003 do 2007 je bil Orešič član uprave Elektra Maribor, nato pa je postal del vodstvene ekipe v mednarodnem podjetju EFT Group s sedežem v Londonu, v katerem opravlja funkcijo direktorja za zahodno in sredno Evropo. Od leta 2008 je še občasni gostujoči predavatelj v podiplomskem programu na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, od leta 2009 pa član častnega razsodišča združenja Manager. Letos je postal tudi član nadzornega sveta Geoplina. Lani ob tem času ga je LDS kandidirala za župana Maribora, vendar je dobil le položaj mestnega svetnika. Orešič se ne boji, da bi si z vstopom v politiko umazal ime, pričakuje namreč, da bo lahko »naredil kaj dobrega«.

Za visoko šolstvo: Tamara Lah Turnšek

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek (64 let), Ljubljančanka, doktorica biokemije, je od leta 1996 direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, na katerem je ustanovila Oddelek za genetsko toksikologijo in biologijo raka, ki ga je vodila med letoma 1997 in 2004, zdaj pa je vodja raziskovalnega programa tega oddelka. Od leta 2004 je tudi habilitirana kot redna profesorica pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Poučuje biokemijo raka na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ter na podiplomskem študiju biomedicine na Univerzi v Ljubljani. Pred tem je bila znanstvena sodelavka na Oddelku za biokemijo in molekularno biologijo na Inštitutu Jožef Stefan. Tam je tudi začela svojo znanstveno pot, od leta 1979 do 1994 z nekajletno prekinitvijo, ko je bila zaposlena v laboratoriju Pediatrične klinike v Ljubljani. Kot raziskovalka veliko sodeluje s tujino, med drugim je bila od leta 1991 do 1994 gostujoča profesorica in vodja Laboratorija za raziskave metastaziranja na Medicinskem centru Alberta Einsteina v Filadelfiji v ameriški državi Pensilvanija.

Za kulturo: Samo Bevk

Samo Bevk, po izobrazbi profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, se je rodil leta 1956. Po maturi na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji je nadaljeval študij zgodovine in umetnostne zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti. Že kot dijak in študent je bil vsestransko družbeno dejaven. Med študijem je deloval v Klubu idrijskih študentov in že zelo zgodaj začel opozarjati na ekološke težave v Idriji in širši regiji. Po diplomi se je zaposlil v Mestnem muzeju Idrija kot kustos za novejšo zgodovino, sedem let je vodil muzejski oddelek v Cerknem, nato pa je bil osem let direktor tega muzeja. Leta 1994 je bil izvoljen za idrijskega župana, trikrat pa tudi za poslanca državnega zbora. Kot poslanec se je med drugim zavzemal za obnovo Keltike in četrte prometne razvojne osi, predlagal zakon o kulturnem evru in pripomogel k številnim naložbam v družbeno infrastrukturo. Vložil je tudi vrsto poslanskih pobud in vprašanj ter zakonskih predlogov, ki so pomembno vplivali na razvoj idrijsko-cerkljanske regije. Za ministra za kulturo je v vladi Janeza Drnovška že kandidiral leta 2000.

Za notranje zadeve: Branko Janc

Branko Janc, inženir organizacije dela, iz Leskovca pri Krškem, se je rodil leta 1956. V slovenski parlament je bil prvič izvoljen leta 1992, od takrat pa še dvakrat, tako da je v klopeh državnega zbora preživel skoraj 12 let. Kandidiral je na listi LDS, kamor je vstopil dve leti pred tem, prej pa je delal v gospodarstvu. Najprej v Kovinarski, nato manj časa na občini Krško, potem vrsto let v Lisci, na Senovem in Sevnici, nazadnje pa je bil direktor Transporta Krško. Bil je soustanovitelj sklada za financiranje razgradnje jedrske elektrarne, pobudnik sprejetja zakona o koncesiji za hidroelektrarne na Savi, zavzemal se je za gradnjo avtocestnega križa, še zlasti desetega koridorja do Obrežja, med drugim je predlagal, da bi bil sedež Darsa v Novem mestu, in bil sovlagatelj predloga zakona o pokrajini Posavje. Kot poslanec je javno nasprotoval sprejetju meddržavnega dogovora o jedrski elektrarni, saj je bil prepričan, da je za prebivalce, ki živijo ob njej, slab.

Za javno upravo: Zdenka Vidovič

Zdaj 59-letna Zdenka Vidovič je še sveža upokojenka, dolga leta pa je bila zaposlena na računskem sodišču – vse od njegove ustanovitve. Pooblaščena državna revizorka, po izobrazbi magistra ekonomije, je bila sprva enajst let zaposlena na občini Murska Sobota, od leta 1990 pa je že delala kot davčna inšpektorica in revizorka na SDK in poznejši Agenciji za plačilni promet. Na računskem sodišču je od leta 1995. Bila je ena od devetih članov računskega sodišča, po spremembi zakona pa jo je državni zbor leta 2001 imenoval za drugo namestnico predsednika računskega sodišča. Po izteku mandata se je 2005 zaposlila kot revizorka pri družbi KPMG, vmes pa za krajši čas od leta 2008 do 2009 na Centru za razvoj financ, katerega osnovna dejavnost je izobraževanje uslužbencev javnega sektorja, zlasti računovodij in notranjih revizorjev v tem sektorju. Od januarja letos je upokojena.