Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenske vlade so si od vstopa v EU do danes postavljale smele cilje, koliko denarja bodo vsako leto počrpale iz evropskega proračuna. A jim cilja še nikoli ni uspelo izpolniti.
Novembra 2006 so poslanci v državnem zboru izglasovali predlog proračuna za leto 2008, po katerem bi morali v tem letu počrpati za 608 milijonov EU sredstev. V spremembi proračuna, sprejeti konec novembra 2007, so si letvico postavili še višje – na 802 milijona. V rebalansu, sprejetem konec maja 2008, so bili s 783 milijoni načrtovanih prihodkov malenkost skromnejši. Končni rezultat črpanja leta 2008: 363 milijonov evrov ali kar 54 odstotkov manj dobljenega denarja od načrtov v rebalansu.
To leto je bilo največji ekstrem pri razliki med načrtovanim črpanjem in v resnici prejetimi sredstvi iz proračuna EU. V preteklem letu je bil manjši, a daleč od zanemarljivega. Predlog proračuna za lani, sprejet novembra 2010, je predvideval za 1,05 milijarde evrov prilivov, v resnici pa smo dobili za dobrih 200 milijonov evrov manj. Glede na sedanji trend se nam letos ne obeta nič boljši rezultat: v prvega pol leta smo iz Bruslja dobili 395 milijonov evrov, če bomo tako uspešni tudi v drugi polovici leta, lahko pričakujemo skupaj 790 milijonov; torej kar 650 milijonov evrov manj od načrtovanega proračuna, sprejetega decembra lani. Rebalans proračuna, ki so ga poslanci sprejeli 11. julija, načrte črpanja že znižuje na 1,19 milijarde evrov.
Navidezno krpanje proračunske luknje
Zakaj nastanejo tako velika odstopanja med načrtovano in resnično porabo? »S predvidevanjem velikih prilivov iz EU navidezno zapiramo luknjo v predlogu proračuna in navzven kažemo ugodnejšo sliko o fiskalni konsolidaciji [od resnične]. Lansko predvidevanje 1,4 milijarde evrov prilivov je bilo zato bolj ali manj krpanje proračunske luknje za pomiritev finančnih trgov in ustavitev prihoda 'trojke' v Slovenijo,« meni profesor na ljubljanski fakulteti za upravo Aleksander Aristovnik.
Za veliko razliko med cilji in resničnim črpanjem so po njegovem mnenju še drugi vzroki. Zadnja leta črpanje otežujejo večji infrastrukturni projekti, ki potekajo prepočasi. Vzrok za to so gospodarska kriza ter z njo povezani stečaji gradbincev in drugih izvajalcev projektov, administrativne ovire, kot so zamude pri pridobivanju gradbenih dovoljenj in težave pri javnih razpisih, ter zamik gradbene sezone zaradi neugodnih vremenskih razmer. Svoje prispeva tudi razdrobljenost občin, ki otežuje nujno sodelovanje pri takšnih projektih. Aristovnik zato meni, da bi uvedba pokrajin konec prejšnjega desetletja pomenila velik zagon pri projektih in s tem pospešila črpanje sredstev EU.
V prvih letih finančne perspektive 2007–2013, torej okvirnega sedemletnega proračuna EU, Aleksander Aristovnik vzroke za slabše črpanje vidi v težavah, povezanih z začetkom programskega obdobja. Takrat se je morala država ukvarjati s precej birokracije: pripravo programskih dokumentov za projekte, izvajanjem javnih razpisov za pridobitev sredstev EU in sklepanjem pogodb. A po mnenju državne sekretarke na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Monike Kirbiš Rojs zadnje ne bi smelo biti izgovor: »Vsak, ki dela na evropskih razpisih, bi moral vedeti, da na začetku finančne perspektive večjega črpanja ne more biti.«
V letih 2007 in 2008 smo še črpali sredstva, dodeljena za obdobje 2004–2006. A v tem obdobju je bilo skupaj na voljo le za 400 milijonov evrov sredstev, zato takšnih odstopanj ne bi smelo biti. Ministrstva, ki sestavljajo razpise za sredstva EU, in vsak izmed skupaj okoli 700 skrbnikov sklenjenih pogodb za pridobitev sredstev in drugih odgovornih oseb na teh ministrstvih bi morali zato realno oceniti obseg črpanja. Le tako je lahko na koncu tudi skupna napoved točna. »Se mi pa zdi, da si vsak pri sebi naredi neko rezervo v proračunu in zato so potem običajno od 20- do 30-odstotna odstopanja,« meni državna sekretarka.
Škoda za javne finance
Če bi to storila s prodajo desetletnih obveznic, bi glede na sedanjo zahtevano obrestno mero 6,49 na elektronski borzi MTS v desetih letih plačala za kar 422 milijonov evrov obresti. Prav zato je, kot pravi Monika Kirbiš Rojs, škoda slabega načrtovanja velika predvsem v današnjih kriznih časih, ko se luknje zaradi opešanega gospodarstva drugače kot z zadolževanjem ne da pokriti.
Javne finance pa niso edine, ki trpijo. Zaradi netočnih napovedi so potrebni rebalansi proračuna. Od vstopa Slovenije v EU ga ni bilo le v letih 2004 in 2006. Med postopkom sprejetja rebalansa pa država ne more sklepati pogodb o porabi evropskih sredstev, zaradi česar nastajajo zamiki projektov. To pa škoduje tako gospodarskemu razvoju kot tudi podjetjem dobitnikom sredstev, ki dobijo izplačila pozneje od načrtovanega.
