Razkrižanci med večjim in manjšim zlom

Razkrižje, Hotiza – Potem ko je parlament novembra potrdil štiri interventne zakone, potrebne za implementacijo arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško, so predstavniki vlade pod vodstvom generalne sekretarke Lilijane Kozlovič vsebino teh zakonov, ki še niso začeli veljati, včeraj prišli predstavit prizadetim na Hotizi in v Razkrižju.

Hotižani so s ponujenimi in že uzakonjenimi rešitvami zadovoljni, na Razkrižju pa so mnenja različna, saj se tisti, ki so ostali na drugi strani meje, morajo odločati med bolj in manj slabo možnostjo.

Po besedah lendavskega podžupana in hkrati prebivalca Hotize Stanka Gjerkeša so na Hotizi zadovoljni, ker je vlada v zakone vnesla vse, kar so ljudje zahtevali: tako bodo imeli kmetje, katerih kmetijske površine so ostale na drugi strani meje, prednost pri zakupu kmetijskih na slovenski strani, urejeno bo tudi področje kmetijskih subvencij, omogočena bo preselitev nogometnega igrišča na Kapci, območje zaselka Mirišče pa bodo začeli vpisovati v slovensko zemljiško knjigo takoj, ko bodo zakoni začeli veljati, in to po uradni dolžnosti.

V interventne zakone ni vključena edino rešitev za betonarno Balažičevih, ki je prav tako na hrvaški strani meje. Toda tudi zanje ima vlada rešitev, je dejala Kozlovičeva, saj jim bo, če se odločijo za preselitev betonarne na slovensko ozemlje, ponudila finančno pomoč po principu de miminis, za kar morajo pripraviti cenitev stroškov selitve.

Za mejo ostalo deset družin

Na Razkrižju je bilo srečanje vladnikov in prebivalcev bolj čustveno, je priznala Kozlovičeva. Tam je za mejo ostalo deset družin z več kot tridesetimi prebivalci in po besedah župana Razkrižja Stanka Ivanušiča se jih je polovica že skoraj odločila, da zaprosijo za pomoč vlade, si kupijo ali zgradijo novo nepremičnino na slovenski strani meje in se preselijo. Tako sta se že skoraj dokončno odločila tudi Vlado in Cvetka Mesarič, ki sta si leta 1988 zgradila novo hišo malo čez katastrsko mejo med slovenskim Razkrižjem in hrvaškim Banfijem.

Po osamosvojitvi so postali ujetniki meje, saj so imeli na eni strani slovenski, na drugi hrvaški mejni prehod. Hrvaška oblast jih je prisilno priključila na hrvaško električno in vodovodno omrežje, zagovarjati sta se morala, ker otrok nista poslala v hrvaško šolo v Štrigovo, ampak sta ju vpisala v razkriško osnovno šolo, kjer tudi sama učita. Vlado je bil v času vojne vpoklican v hrvaško vojsko ... Po vsem tem človek ne more več ostati optimist, pravi Cvetka.

Za štiri osebe 98.000 evrov pomoči

Za takšne primere, kot so Mesaričevi, je vlada z zakonom predvidela finančno pomoč pri nakupu nepremičnine v Sloveniji. Za štiri osebe je po zakonu predvideno dobrih 98.000 evrov pomoči, nepremičnina na Hrvaškem, iz katere se bo družina izselila, pa ostane njihova last in jo lahko prodajo ali oddajajo. »To je res zgolj pomoč, to ni denar, za katerega bi si lahko zgradili novo nepremičnino. To, da hiša na hrvaški strani meje ostane naša last, se sicer lepo sliši, a kdo od Hrvatov bo kupil takšno nepremičnino med dvema mejnima prehodoma?« pravi Vlado Mesarič.

Tisti, ki bodo ostali za mejo, bodo lahko ohranili slovensko državljanstvo in socialne ter pravice iz zdravstvenega varstva. Interventni zakoni bodo po besedah Kozlovičeve začeli veljati, ko bo vlada sprejela sklep, da potrjuje kartografski prikaz, in ko bo ta prikaz evidentiran v katastru. Takrat bodo uredili tudi vnos v zemljiško knjigo in kataster za območje Mirišča, ki je do zdaj spadalo v hrvaški kataster.