SD na volitve s Samozavestno Slovenijo

Zakaj so nekoč vodilni zagovorniki delavskega razreda na celini izgubili zaupanje? 

Objavljeno
06. april 2018 19.29
Kocevje 02.06.2012 - 8 Kongres SD - SD odbila dvanajsta ura.foto:Blaz Samec/DELO
Katarina Bulatović
Katarina Bulatović

Ljubljana – Samozavestna Slovenija je slogan stranke SD, ki bo na današnji konferenci potrdila svoj volilni program. Socialni demokrati ne skrivajo ambicij po vodenju nove vlade, čeprav v zadnjem desetletju socialdemokracija tako pri nas kot v Evropi doživlja poraz za porazom. Zakaj so nekoč vodilni zagovorniki delavskega razreda na celini izgubili zaupanje?

Boj proti družbeni neenakosti, izboljšanje položaja srednjega razreda in stabilno gospodarstvo so glavne programske točke Socialnih demokratov pred državnozborskimi volitvami, poudarja nekdanji minister za promet v Pahorjevi vladi Patrick Vlačič. Pod njegovim vodstvom je programska skupina stranke v sodelovanju s strokovnimi sveti in člani pripravila volilni program na 73 straneh, ki ga bodo danes sprejeli v Klubu Cankarjevega doma.

Med drugim napovedujejo, da bodo v dveh mandatih do leta 2026 prebivalce davčno razbremenili, znižali stopnjo revščine pod deset odstotkov, sprejeli zdravstveno zakonodajo, oblikovali demografski sklad, prenovili stanovanjski trg in ohranili stabilno gospodarstvo. »Naš cilj je, da Slovenijo v prihodnjih letih umestimo med najrazvitejše države na svetu,« napoveduje nekdanji minister.

SD na vrhuncu

Predhodnica današnjih socialdemokratov je Združena lista socialnih demokratov (ZLSD) pod vodstvom Janeza Kocijančiča. Leta 1997 je bil za predsednika stranke izvoljen Borut Pahor, stranka pa se je leta 2005 preimenovala v Socialne demokrate.

Pod Pahorjevim vodstvom je SD vodenje vlade prevzela leta 2008, ko so prepričali skoraj 31 odstotkov volivcev. »Izid je bil veliko presenečenje,« razlaga nekdanji vodja poslanske skupine SD Dušan Kumer, danes njen upokojeni član. Zmaga je bila posledica zatona stranke LDS in številnih napak pretekle vlade Janeza Janše, a je bila za SD, tako Kumer, pravzaprav kazen, saj je vlado prevzela v najbolj neugodnem času po osamosvojitvi. Leta 2011 so prepirom v koaliciji tudi zaradi začetka gospodarske krize sledile predčasne volitve.

Socialdemokrati so prepozno dojeli, da mlajših generacij, ki jim je bil v zibko položen internet, ne zanimajo tradicionalne oblike strankarskega življenja, je prepričan sociolog dr. Rudi Rizman. »Niso se pravočasno – če so se sploh – odzvali na spremembe svoje dotedanje delavske baze, ki so bile posledica prehoda iz industrijske družbe v postindustrijsko. Izgubili so jo, ker se niso znali opreti na novi razred, ki ga sestavljajo prekariat, visoko izobraženi delavci, nove manjšine in drugi,« meni Rizman.

Volivci so tako poiskali alternative v novih političnih obrazih brez programa, dodaja Kumer. Ko je na predčasnih volitvah 2011 slavila Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića, je SD padla na deset odstotkov glasov. Stranko so zaradi sprejemanja nepriljubljenih ukrepov v vladi Alenke Bratušek volivci kaznovali tudi na zadnjih parlamentarnih volitvah – SD je prejela šest odstotkov glasov, kar je bil najslabši rezultat v zgodovini stranke.

Porazi v Evropi

Nekoč vodilna levosredinska stranka je politični »mainstream« izgubila tudi v Evropi. Medtem ko so bili leta 2000 socialdemokrati in socialisti v desetih od 15 vlad tedanje Evropske unije, danes sodelujejo v šestih od 28 vlad na stari celini – poleg Nemčije še v Romuniji, na Malti, Portugalskem, Slovaškem in Švedskem.

Zadnji grenak priokus so jim pustile volitve v Italiji, ko so demokrati Mattea Renzija skoraj izginili s političnega parketa. Tudi v Nemčiji so socialdemokrati (SPD) na lanskih volitvah dosegli najslabši povojni rezultat. Prav tako so s političnega prizorišča izginili francoski in avstrijski socialdemokrati.

Potem ko je leta 2012 François Holland dobil absolutno večino, so lani spomladi dobili šest odstotkov, v Avstriji pa je volivce bolj kot demokrat Christian Kern navdušil Sebastian Kurz.

Socialdemokrati so enakost, eno ključnih civilizacijskih vrednot, »izplaknili« iz svojega političnega repertoarja, komentira Rizman: »Prevečkrat se vedejo kot karteli, ki izkoriščajo državne resurse, da bi se ohranili na oblasti.

Kriza jim je ponudila priložnost, da se okrepijo, vendar je njihova aktivna vloga pri poglabljanju krize pokazala, da je bilo to pričakovanje iluzija.« Paradoks je, da so najvišjo ceno pri tem plačali sami, čeprav naj bi z neoliberalizmom ne imeli veliko skupnega, še razlaga Rizman.

Recept za uspeh

Marčna anketa Dela je pokazala, da bi SD na volitvah pod vodstvom Dejana Židana rezultat izpred štirih let vsaj podvojila. Podprlo bi jo 13,4 odstotka volivcev in bi se uvrstila na tretje mesto med strankami, za Listo Marjana Šarca in SDS.

Vrnitev med najboljše jim lahko uspe, komentira Kumer, ki meni, da je gospodarski del programa dovolj utemeljen, pogreša pa bolj konkretne opredelitve, kako programske točke uveljaviti v koaliciji. »V ospredje morajo spet postaviti človeka namesto kapitala,« poudarja.

Socialni demokraciji tako v Sloveniji kot v Evropi manjkata povezovanje in preraščanje stranke v gibanja, kar je po mnenju Rizmana uspelo liberalcu Emmanuelu Macronu v Franciji in konservativcu Sebastianu Kurzu v Avstriji.

Preporod socialne demokracije ne more mimo socialne dimenzije, kar narekuje opredelitev do vprašanja, kdo zmaguje ali izgublja v neoliberalno zasnovanih družbah, v katerih srednji razred izginja. Demokratične vzvode oblasti je treba iz rok vplivnih korporacij, ki sodelujejo s politično elito, vrniti ljudem.

Prihodnost socialne demokracije je tako zelo odvisna od tega, kako prepričljiva in dosledna bo pri prevajanju teh dveh parametrov delovanja v življenje vseh državljanov, in ne le privilegirane peščice, razlaga Rizman. Vrniti se mora k vrednotam enakosti, pravičnosti in solidarnosti, pa dodaja Kumer. Če ne bodo prepričljivi, bodo volivci uteho še naprej iskali v programsko manj prepričljivih novih političnih obrazih ali pa se vrnili k nacionalističnim oziroma skrajno desnim strankam.