Slovenija naj vztraja, a Hrvaška ne bo popustila

Večina pravnikov odsvetuje sklepanje dvostranskih sporazumov s Hrvaško in s tem odrekanje arbitražni odločitvi.
Objavljeno
28. december 2017 21.26
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

Piran – Slovenija je na pravi poti, zavzeti mora le konsistentnejše in složnejše stališče, Hrvaška v tej politični strukturi ne bo spremenila odnosa, toda nekoč, najverjetneje ne prav kmalu, bo morala privoliti v odločitev sodišča. Takšno je stališče dveh mednarodnopravnih strokovnjakov: Dominike Švarc Pipan in Mitje Grbca pred jutrišnjim začetkom izvajanja razsodbe arbitražnega sodišča.

Med prebivalci in ribiči pa je kar nekaj negotovosti, mnogi ne verjamejo, da se bo kaj spremenilo, toda slovenska vlada želi biti prepričljiva. Premier Miro Cerar je (podobno kot tudi predstavniki hrvaške države) izjavil, da incidentov ne pričakuje. A je malce pitijsko dodal: »Če bo spoštovana mejna črta.« Ta črta pa je v dveh državah različno razumljena. Razmere na morju so se v jesenskih mesecih nekoliko umirile, čeprav so mnogi pričakovali, da bi incidentov lahko bilo več, ker je to za ribiče najplodnejše obdobje v letu. Toda uradni podatki niso tako spodbudni. Slovenska pomorska policija je od objave arbitražne odločbe do 25. decembra letos obravnavala skupaj kar 1122 dogodkov, incidentov glede meje na morju, v katerih je bilo udeleženih 1658 plovil, od tega 956 hrvaških ribiških plovil. V število plovil je všteto tudi večkratno vplutje posameznih plovil.


Miro Cerar in Andrej Plenković se lahko rokujeta, a ribiči in druga javnost z zaskrbljenostjo pričakujejo prihodnje tedne. Foto: Boris Kovačev/Cropix

Izogibanje incidentom

Slovenska policija nam natančnih odgovorov, kako bo ravnala, še zmtožeraj ni dala. »Policija bo še naprej, tako kot do zdaj, izvajala naloge v slovenskem morju. Pri tem bo dosledno evidentirala in dokumentirala kršitve. Po sprejetju vseh zakonskih in podzakonskih podlag, po koncu leta, bo lahko še stopnjevala svoje ukrepe in ne bo več zgolj opozarjala na prekrške. Pri tem bo še pomembnejše sodelovanje in koordinacija vseh pristojnih služb na morju. Policija ni pristojna za sankcioniranje prekrškov s področja nedovoljenega ribolova,« so nam odgovorili. Neuradno pa smo izvedeli, da bi kršitelje slovenskih predpisov lahko čakali ukrepi, na primer izterjava neplačanih kazni pri potovanju v Slovenijo ali skozi njo.


Slovenski ribiči so v skrbeh. Foto: Boris Šuligoj/Delo

Pri odločitvi o implementaciji meje na morju predstavniki slovenske države težko sprejemajo idealne ukrepe v odnosu s takšno sosedo, kot je Hrvaška. Ribiči so zadržani. Mrežarji ne hitijo z metanjem stoječih mrež na območju celotnega slovenskega morja. Kočarji, ki vlečejo mreže do arbitražne meje, zdaj to počnejo razmeroma neovirano. »Ne vem, kaj se bo dogajalo v prihodnjih tednih,« nam je zaskrbljeno dejal koprski kočar Silvano Radin.

Slovenija ubira prave korake, negotovost ostaja

Strokovnjak za pomorsko pravo Mitja Grbec nam je na vprašanje o učinkovitosti slovenske taktike odgovoril: »Slovenija ubira prave korake. Gre za uravnoteženo kombinacijo vztrajanja pri izvršitvi arbitražne odločbe, poskusov dogovora o implementaciji (in najverjetneje tudi tihi diplomaciji), prilagoditve nacionalne zakonodaje in (po razpoložljivih informacijah) priprave na tožbo pred sodiščem EU in (ali) drugim mednarodnim sodiščem. Pri implementaciji arbitražne odločbe gre za tek na dolge proge, kjer se je treba zavedati tudi notranjepolitičnih težav Hrvaške. Tožba pred sodiščem EU ali drugim sodiščem je smiselna, saj ima EU mehanizme, s katerimi lahko prisili državo članico k spoštovanju sodb tega sodišča.«


Strokovnjak za pomorsko pravo Mitja Grbec. Foto: Aleš Černivec/Delo

Strokovnjakinja za mednarodno pravo Dominika Švarc Pipan pa odgovarja: »Dosedanji koraki so povsem primerni in preudarni, z izjemo tega, da bi morali slovenska politika in diplomacija zavzeti bolj konsistentno stališče v celotnem procesu implementacije. Če bo Hrvaška, kot je pričakovati, tudi po 29. decembru še naprej zavračala sodelovanje pri uveljavitvi razsodbe, je tožba pred sodiščem EU smotrna kot oblika pritiska, kot ukrep za dosego uveljavitve razsodbe po sodni poti, hkrati je v tem trenutku pravzaprav tudi edina možna sodna pot, ki je Sloveniji na voljo. V nasprotju z arbitražnim sodiščem, ki je presojalo o mejnem sporu, ima sodišče EU na voljo veliko bolj konkretne ukrepe skupaj s finančnimi sankcijami in omejitvijo članskih pravic, če Hrvaška njegove sodbe ne bi spoštovala.«

Slabe izkušnje s Hrvaško

Večina pravnikov odsvetuje sklepanje dvostranskih sporazumov s Hrvaško in s tem odrekanje arbitražni razsodbi. Ali bi bilo na takšen način sploh kdaj mogoče doseči kakršen koli sporazum? »Odgovor izhaja iz več kot 25-letne zgodovine neuspešnih poskusov dvostranske rešitve mejnega spora med državama, zlasti pa iz drže, ki jo Hrvaška v zadnjih letih zavzema do mednarodnega prava in mednarodnih razsodb. Ne le v arbitražnem postopku s Slovenijo, temveč tudi v drugih medsosedskih in širših mednarodnih odnosih. Če gre celo osel samo enkrat na led, Slovenija pa je na hrvaški led v mejnem sporu stopala vedno znova, bi bilo povsem nesmiselno raztrgati arbitražno razsodbo in znova sesti za pogajalsko mizo z državo, ki to počne z vljudnimi pogajalskimi puhlicami o konstruktivnem dialogu, a z veliko figo v žepu,« meni Dominika Švarc Pipan.


Hrvaški premier Plenković vztraja, da se junijska arbitražna razsodba o meji med Hrvaško in Slovenijo ne more uresničevati brez soglasja obeh držav. Foto: Tomi Lombar/Delo

Mitja Grbec pa pojasnjuje: »Arbitražna odločba je zavezujoča za obe strani. Gre za uravnotežen kompromis med interesi in zahtevki obeh držav, pri čemer nobena država ne more biti popolnoma (ne)zadovoljna. Dogovor je tako potreben le v zvezi z obojestransko implementacijo razsodbe tako na morju kot na kopnem. Sedanje razmere puščajo veliko možnosti za incidente. Za Hrvaško pa je nespoštovanje mednarodnega prava lahko resna težava tako znotraj EU kot širše v mednarodnem pravu.«

Očitno bo imel zahtevno nalogo ribiški inšpektor

Uredba evropskega parlamenta in sveta o skupni ribiški politiki (ki povzema nekatera določila nekdanjega SOPS s področja ribištva) določa, da bi v morju od Vrsarja (45 stopinj in deset minut severne zemljepisne širine) do Debelega rtiča smelo ribariti po 25 slovenskih ribiških plovil (od tega pet vlečnih koč) in ravno toliko hrvaških plovil v slovenskem morju. Oboji bi smeli v morju sosede naloviti do 100 ton rib na leto. Ta uredba bi začela veljati, ko bi se začela v celoti izvajati arbitražna odločba o meji med državama. Hrvaška ribiča bi smela ribariti v slovenskem morju po pravilih, ki veljajo za slovenske ribiče.


Slovenski ribič v Piranskem zalivu. Foto: Matej Družnik/Delo

Seveda slovenski ribiči temu nasprotujejo, saj sta menda samo dva slovenska ribiča zainteresirana za takšen ribolov. Hkrati vsi slovenski ribiči nalovijo v svojem morju le 150 ton rib na leto, Hrvaški po bi smeli naloviti dve tretjini te količine, kar je izjemna dodatna obremenitev slovenskega morja, ki je že tako pretesno za peščico slovenskih ribičev. Sprememba je možna, če bi spremenili prej omenjeno uredbo o skupni ribiški politiki.

Po implementaciji arbitražne odločbe bi ribiški inšpektor lahko že kaznoval ribiče, ki bi kršili pravila skupne ribiške politike, so nam odgovoril z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ribiči morajo dovoliti ribiškemu inšpektorju, da se vkrca na ribiško plovilo in izvede inšpekcijski postopek ter izreče ustrezne sankcije. Če ribič ne dovoli inšpektorju vkrcanja, se to obravnava kot hujša kršitev pravil skupne ribiške politike, o tem pa je treba obvestiti državo, iz katere so ribiči, in evropsko komisijo. Kakšni so lahko ukrepi evropske komisije v teh kršitvah, nam niso odgovorili. Globa za kršenje določil skupne ribiške politike pa znaša: za pravno osebo od 1200 do 41.000 evrov, za samostojnega podjetnika od 420 do 33.000 evrov, za odgovorno osebo od 420 do 41.00 evrov in za posameznika od 420 do 1200 evrov.