Slovenija zahteva umetnine, Srbija Titove avtomobile

Vladi sta ugotovili, da državi dobro sodelujeta na vseh področjih, zapleta se le pri delitvi premične kulturne dediščine.

Objavljeno
01. februar 2018 21.20
Srbska predsednica vlade Ana Brnabić in slovenski premier Miro Cerar. Ljubljana, 1. februar 2018 [Ana Brnabić,Miro Cerar,Ljubljana]
Jožica Grgič, Vili Einspieler, Karel Lipnik
Jožica Grgič, Vili Einspieler, Karel Lipnik
Ljubljana, Brdo pri Kranju – Slovenska in srbska vlada sta na skupni seji na Brdu pri Kranju govorili o dobrem sodelovanju na številnih področjih, niso pa se izognili tudi nerešenemu vprašanju – delitvi nekoč skupnega jugoslovanskega premoženja, predvsem umetnin ter druge premične kulturne dediščine.

Sporazum o nasledstvu so nove države podpisale leta 2001 in ustanovile tudi posebno strokovno skupino za delitev umetnin, v kateri so strokovnjaki iz vsake od naslednic SFRJ. Skupina je sestavila precej natančen popis del, mnenja o tem, kaj komu pripada, pa niso vedno enaka.

Slovenija je Srbiji leta 2015 predala seznam 313 predmetov premične kulturne dediščine in si pridržala pravico do njegovih sprememb na podlagi poznejših ugotovitev. Na seznamu je 211 slik, 51 kipov, 21 filmov in 30 drugih predmetov. Gre za dela slovenskih avtorjev – Božidarja Jakca, Matije Jame, Riharda Jakopiča, Lajčija Pandurja, Nikolaja Omerze, Ivane Kobilce in drugih –, ki so večinoma krasila veleposlaništva, rezidence in stanovanja slovenskih funkcionarjev v Beogradu.

Pri umetninah iz diplomatskih predstavništev velja načelo, da vsaki od držav naslednic pripadajo dela tistih avtorjev, ki so bili njene narodnosti, se pravi slovenski avtorji pripadajo Slovencem, hrvaški Hrvatom ... Če so avtorji večino svoje življenjske in ustvarjalne dobe preživeli drugje, ne velja narodnostno načelo, ampak njihova dela pripadajo naslednici, v kateri so večinoma ustvarjali. Barbara Jaki, članica skupine za delitev umetnin, pravi, da pri razdelitvi teh umetnin niso imeli večjih težav. V Slovenijo je bilo do zdaj vrnjenih dvesto umetnin.

Izvirniki in kopije filmov

Med predmeti na seznamu so poleg umetnin še negovska čelada z začetka 4. stoletja pr. n. št., poštna kočija, ostanki letala Eda V Edvarda Rusjana ter izvirniki slovenskih filmov Kekec, Na svoji zemlji, Jara gospoda in drugi. Gre za filme, ki jih je slovenski Triglav film dal v hrambo Jugoslovanski kinoteki, kajti Slovenija takrat še ni imela ustreznih depojev. Srbija se na ta seznam do zdaj ni odzivala. Morda bo po tokratnem srečanju drugače, saj je srbska premierka Ana Brnabić dejala, da ne gre za zapleteno vprašanje in da »ni dvoma, da je Kekec slovenski«. Slovenija pa želi tudi kopije devetih filmov, ki jih je kot koproducent sofinanciral Viba film, med katerimi je tudi Bitka na Neretvi.

Slovenija ni upravičena do vseh predmetov, ki so za seznamu, nanj pa jih je vseeno uvrstila zaradi evidence. Tako, na primer, ne more zahtevati umetnin, ki so jih slovenski umetniki podarili srbskim muzejem ali so jih ti odkupili.

Dosežen pa je bil velik napredek glede arhivov. Slovenski strokovnjaki pogosto pregledujejo arhivsko gradivo v državnih institucijah Srbije, še vedno pa ni odprtega dostopa do vseh skupnih arhivov, kot zahteva sporazum. Sloveniji pa je uspelo pridobiti nekaj arhivskega gradiva, ki se nanaša nanjo.

Titovi avtomobili

Tudi Srbija ima svoje želje. Večkrat omenja vrnitev 15 avtomobilov, ki jih je uporabljal Tito in so v Tehniškem muzeju Bistra. Srbska premierka je tudi včeraj izjavila, da jih Beograd želi dobiti. Tu po mnenju slovenskega ministrstva za zunanje zadeve velja drugačno pravilo kot pri kulturni dediščini nacionalnega pomena. Velja teritorialno načelo, po katerem premično državno premoženje SFRJ preide na državo naslednico, na katere ozemlju je bilo na dan, ko je razglasila neodvisnost. Titovi avtomobili so bila ob razpadu SFRJ v Tehniškem muzeju Bistra, zato po mnenju Slovenije niso dediščina nobene od držav naslednic, saj je bilo premoženje nekdanjega predsednika SFRJ premoženje celotne zvezne države. Avtomobili in ustanove, ki so jih predale muzeju, niso bili srbski, ampak jugoslovanski. Večina Titovih avtomobilov od okoli 200 je vendarle ostala v Beogradu.

Prodaja nekaterih nekdanjih diplomatskih predstavništev SFRJ je v teku, Sloveniji pa pripada 14 odstotkov denarja od prodaje.

O arbitraži

Srbska in slovenska vlada sta včeraj razpravljali tudi o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Ana Brnabić je poudarila, da je implementacija arbitražne sodbe, čeprav gre za vprašanje med dvema državama članicama EU, pomembna tudi za Zahodni Balkan, ker spor dodatno zapleta nerešena vprašanja meja tudi tam. »Če se mednarodnega prava ne spoštuje, potem ni nobenih meja in nobenih standardov, v okviru katerih lahko ravnamo. Mogoče bo vse in nič.« V slovensko-hrvaškem sporu se zdi problematično, da EU ne more predlagati kandidatkam uporabe tega mehanizma, če se mednarodne arbitraže ne upošteva. Beograd zato upa, da bosta Zagreb in Ljubljana hitro našla rešitev, ki bo postala model, po katerem se bodo lahko ravnale tudi druge države.

Miro Cerar
je poudaril, da bi morali Slovenija in Hrvaška spoštovati vladavino prava, evropski pravni red in mednarodno pravo. Cerar je izrazil pričakovanje, da bo Hrvaška le spoznala, da v tem primeru krši mednarodno in evropsko pravo.

Pomemben trg

Srbija je za Slovenijo sedmi najpomembnejši izvozni trg z okoli 835 milijonov evrov blagovnega izvoza na leto. K temu je treba dodati, da imamo tam tudi za več kot milijardo evrov neposrednih naložb. Srbi v Sloveniji vrednostno sicer verjetno niso največji investitor, so pa najštevilčnejši. Delno je to skoraj gotovo povezano tudi s kar opaznim deležem srbskih državljanov v Sloveniji. Več kot tisoč podjetij v Sloveniji je v večinski srbski lasti, tako kažejo podatki statističnega urada kot tudi baze Gvin. To je več, kot je nemških in avstrijskih podjetij skupaj. So pa to večinoma manjša podjetja, saj skupaj zaposlujejo okoli tri tisoč ljudi. Za primerjavo, nemška podjetja v Sloveniji zaposlujejo več kot 23.000 ljudi, avstrijska pa še 19.000.

Tudi vrednostno je razlika opazna: po podatkih Banke Slovenije vrednost srbskih neposrednih naložb v Sloveniji znaša 154 milijonov evrov. Največja naložba je ajdovski Fructal, med velikimi pa je treba omeniti vsaj še novi hotel Intercontinental.

Kar nekaj naložb sicer uradna statistika ne zazna; denimo premoženja Miodraga Kostića, ki je med drugim lastnik portoroškega hotela Kempinski in se trudi, da bi prevzel Gorenjsko banko. Kostičev Kempinski je lani kupil 30 odstotkov Aerodroma Portorož, Kostić oziroma njegova podjetja pa se potegujejo tudi za nakup Marine Portorož. In tudi Comtrade statistično ni srbski, ker je lastništvo v Slovenijo pripotovalo s postankom v davčno ugodnejših državah.

Za primerjavo: vrednost neposrednih naložb Avstrije v Sloveniji znaša 3,7 milijarde evrov. Vrednost slovenskih naložb v Srbiji pa skoraj 1,1 milijarde evrov, kažejo podatki Banke Slovenije. Skupno je v Srbiji več kot 1500 podjetij z večinskim slovenskim lastništvom. Toda ta podjetja zaposlujejo več kot 30.000 ljudi. Med večjimi slovenskimi delodajalci v Srbiji so Gorenje, Varnost Maribor, Impol, Don Don in Perutnina Ptuj. Gorenje je tudi eden največjih srbskih izvoznikov. Več, okoli 1,8 milijarde evrov neposrednih naložb ima Slovenija le še na Hrvaškem. Blagovna menjava med državama je vsako leto večja. Brnabićeva vidi možnost poglabljanja sodelovanja predvsem v turizmu in skupnem nastopu na tujih trgih.

V zvezi z Narodno banko Srbije, ki je AIK banki odvzela dovoljenje za prevzem Gorenjske banke, je Brnabićeva pojasnila, da je srbska centralna banka neodvisna instutucija, zato se ne želi vmešavati v njeno delo.