Sodišče odločalo po mednarodnem pravu

Ljubljana – Arbitražno sodišče je v svoji odločitvi tako pri določanju kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško razsojalo v skladu z načeli mednarodnega prava. Za enega ključnih kriterijev so se izkazale katastrske meje.

Razsojanje na podlagi mednarodnega prava je pomenilo, da sodišče ni moglo upoštevati marsikaterega slovenskega argumenta, med drugim želja prebivalcev na spornih ozemljih. Tisti, ki so živeli na hrvaškem katastrskem območju, odslej živijo v sosednji državi. To se je zgodilo na območju Razkrižja, Drave, Sotle, Save in Bregane. Edino sporno območje, kjer je bila katastrska meja usklajena, a se sodišče ni odločalo po njej, je bilo naselje Brezovec-del oziroma Mirišče v sektorju Mura, ki je na koncu pripadlo Sloveniji. Razlog za to je bil, da je Slovenija tam na različne načine uveljavljala svojo jurisdikcijo.

Meja je bila določena po katastru tudi v Brezovici pri Metliki, kljub temu, da je stanje na terenu nevzdržno. Med drugim se je ohranila hrvaška »enklava«, kakih 7000 kvadratnih metrov veliko ozemlje, ki je uradno del sosednje države, a je povsem obkroženo s slovenskim ozemljem. Sodišče je v razsodbi dopustilo možnost, da se strani odločita za drugačno rešitev, ki bo bolj življenjska.

Kjer so se katastri prekrivali, je sodišče razsojalo na podlagi tega, kako sta državi ravnali s spornim območjem. Medtem ko so bila na območju katastrske občine Sekuliči, kjer leži vas Draga, oblastna dejanja Slovenije bolj prepoznavna, in ga je sodišče zato opredelilo kot slovensko ozemlje, na območju zaselkov ob reki Dragonji ni bilo tako. Sodniki so mejo določili na reki Dragonji, kar pomeni, da so zaselki Bužin, Škodelin in Mlini/Škrilje postali del hrvaškega ozemlja. Pri svoji odločitvi je upoštevalo tudi sklep izvršnega sveta Republike Slovenije iz leta 1955, ki je potrdil, da je meja med takratnima republikama na reki Dragonji.

Izguba suverenosti

Tudi pri določanju morske meje je sodišče upoštevalo načela mednarodnega prava, konkretno konvencije o mednarodnem pomorskem pravu. Sloveniji je priznalo, da je ves čas izvajala suverenost nad večjim delom Piranskega zaliva. Razmejitveno črto je potegnilo od sredine izliva Dragonje, Sloveniji pa dodelilo tri četrtine zaliva. Ta je ohranil status notranjih morskih voda. Pri določanju preostalega dela morske meje je med drugim upoštevalo obliko hrvaške obale.

Najbolj inovativen del sodbe je bilo območje stika. To je bilo opredeljeno kot prostorski pojem, in ne kot točka ali črta. Mnenja o tem, kakšen stik z odprtim morjem je Slovenija dobila, se med strokovnjaki razlikujejo. Nesporno to ostaja hrvaški teritorij, sosednja država je s tem ohranila svojo morsko mejo z Italijo. Toda iz nabora pravic, ki jih na tem območju uživa Slovenija, je očitno tudi izgubila nekaj svoje suverenosti.

Slovenija je tako dobila neprekinjen in neoviran dostop do odprtega morja, svobodo komunikacije za vse ladje in letala vseh držav z namenom vstopa ali izstopa iz slovenskega teritorialnega morja in zračnega prostora, svobodo plovbe in preleta, polaganja podvodnih kablov in cevovodov ter drugih mednarodnopravno priznanih pravic. Ta svoboda komunikacije ne sme biti pogojena z nobenim pogojem prostega prehoda in ne sme biti suspendirana. Hkrati ne vključuje pravice do raziskovanja, izkoriščanja, zaščite ali upravljanja z naravnimi viri.