Tiskane izdaje
Ljubljana – Tako kot sta nekdanji predsednik republike Milan Kučan in ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar leta 1990 začela spravni proces v Kočevskem rogu, ga predsednik Borut Pahor in ljubljanski nadškof Stanislav Zore dopolnjujeta s spomenikom vsem žrtvam vojn v središču Ljubljane.
Izredni profesor za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine Igor Pribac pravi, da gre na simbolni ravni za pomemben dogodek, ker bosta danes »tako kot pred dobrega četrt stoletja v Rogu pred pomnikom preteklosti spet stala predsednik države in najvišji predstavnik RKC v Sloveniji«.
Predsednik republike Borut Pahor bo namreč danes s celotnim državnim vrhom položil venec pred spomenik vsem žrtvam vojn, s čimer bi dopolnili spravna dejanja v državi.
Prireditev, ki se bo začela ob 18. uri na Kongresnem trgu, bo kratka, trajala bo le okoli 25 minut, zaključil pa jo bo ljubljanski nadškof Stanislav Zore s krajšo molitvijo.
A, kot ugotavljamo, je spomenik za mnoge problematičen, politične skrajnosti spomenika ne sprejemajo, ker da ali zanemarja narodnoosvobodilni boj ali pa ne obsoja revolucije, za nekatere pa je problematična molitev, ker je del državnega protokola.
Obeležje brez likovnega izraza
Spomenik žrtvam vseh vojn na Slovenskem že od same zamisli pred dvema desetletjema pa vse do danes ni le predmet politično-ideoloških debat, ampak sta za mnoge sporni tudi njegova prostorska umestitev in likovna rešitev, če je o njegovi likovnosti sploh mogoče govoriti.
Izvajalka natečaja je bila Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in eden od pogojev za udeležbo je bil, da mora biti vsaj eden od avtorjev ekipe član zbornice. Na javni natečaj je prispelo 39 elaboratov, večinoma so sodelovali arhitekti, ki v svoje ekipe v glavnem niso vključili umetnikov, kiparjev, kar bi bilo pričakovati. Zakaj so se tako odločili, vedo oni sami, a eden od vzrokov je gotovo tudi denar, ki ga je bilo ob razpisu natečaja na voljo borih 500.000 evrov. Na koncu je spomenik stal 1.200.000 evrov.
Tako smo dobili arhitekturni, in ne umetniški spomenik ter delno arhitekturno ureditev sicer degradiranega območja, kar je natečajna komisija najbrž tudi želela. Ljubljanski urbanist Janez Koželj, tudi član komisije, nam je pred časom v zvezi s tem obeležjem dejal, da arhitekturni spomenik posreduje neko izkušnjo, ustvarja ozračje odmaknjenosti, tišine, zbranosti, razmisleka. Svetlobi in naravi pušča, da dodata učinek minevanja. Pri takšni nalogi pa je po njegovem potrebno arhitekturno znanje.
Sami avtorji spomenika, ki do zdaj niso naredili še nobenega, pa pravijo, da je ta zavestno brez bogatega likovnega izraza in da se njegova vrednost kaže v simbolnem sporočilu. Glede simbolnega sporočila so interpretacije različne. Po mnenju avtorjev dva betonska bloka, enaka po višini, volumnu, materialu in obdelavi, sicer pa fizično med seboj ločena in povezana le v temeljih s skupno nosilno ploščo, ponazarjata dialog, sobivanje in strpnost, po mnenju kritikov pa ponazarjata ravno nasprotno - slovensko razdeljenost v preteklosti in danes.
Sporen pa je tudi posvetilni napis, verzi Otona Župančiča (Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt), ki so sicer odlični, a jih je pesnik napisal posebej za Grobnico narodnih herojev pri parlamentu leta 1949.
Spomenik, s katerim naj bi se poistovetilo čim več državljanov, bo od danes živel po svoje. Bo kot simbol izpolnjeval svoj namen in pripomogel k spravi? Skoraj gotovo ne bo Slovencev zbližal niti za ped, ampak jih bo, kakor je videti, tudi sam razdvajal. Koliko je to odvisno od prostorske umeščenosti in likovne izvedbe, je drugo vprašanje. Vsaj deloma tudi.
