Ljubljana - Čeprav je v Sloveniji manj kot 230 prosilcev za azil in je država od 1. januarja 2016 do danes podelila mednarodno zaščito 196 ljudem, kar 30 med slednjimi, torej tistimi, ki jim je priznala status begunca ali subsidiarne zaščite, ne uspe najti zasebne nastanitve.
Barbara Hočevar
Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) pravijo, da predstavljajo večji problem za nastanitev številčnejše družine, pri nevladni organizaciji Odnos, kjer ljudem pomagajo pri iskanju sob ali stanovanj, pa opozarjajo, da se splošna družbena klima odraža tudi v tem, da imajo potencialni najemodajalci zadržke do tujcev. Višina najemnine oziroma zahteva po varščini pa sta še dodatna ovira.
V azilnem domu v Ljubljani in njegovi izpostavi v Logatcu je 30 ljudi, ki bi se po pridobitvi statusa že morali bodisi v integracijsko hišo, kjer zanje ni prostora, bodisi na zasebni naslov. V integracijski hiši v Ljubljani je 11 ljudi, prostora je za 15, v Mariboru pa je 43 oseb, kapaciteta pa je za 45. MNZ je avgusta lani objavilo razpis za najem opremljenih prostorov za ureditev druge integracijske hiše v Mariboru. Na vprašanje, kaj se je s tem zgodilo, nismo dobili odgovora.
Prav tako sta ministrstvi za notranje zadeve in za javno upravo vzpostavili portal za zbiranje ponudb zasebnikov, različne državne službe pa so sporočile, da imajo skupaj na razpolago 46 stanovanj v lasti države, ki bi lahko bila primerna za oddajo beguncem. Vendar ta še niso vseljiva, razpis za njihovo opremo je v javnosti dvignil precej prahu. Ministrstvo za javno upravo ima še 45 vlog za bivalne enote, ki so jih ponudile fizične ali pravne osebe.
Lokalne skupnosti nenaklonjene tujcem
V društvu Odnos, ki izvaja projekt Pomoč pri integraciji beguncev, ne vedo, kaj se dogaja s temi ponudbami, vsakodnevno pa se soočajo s številnimi težavami. »Nepremičnine, ki so daleč od kakršnekoli infrastrukture, niso primerne za namestitev beguncev. Jezikovni tečaji zanje so samo v določenih večjih mestih, pomembna je tudi bližina vrtca, šole in zdravstvene oskrbe. In seveda možnost zaposlitve. A so danes mnoge lokalne skupnosti tako nenaklonjene tujcem, da je težko ljudi namestiti kamorkoli. Na terenu smo po osem ur na dan, z ekipo predanih prostovoljcev, vendar stanovanj skorajda ne najdemo več. Prej je ponavadi človek dobil stanovanja v 14 dneh po pridobitvi statusa, zdaj pa je to skoraj misija nemogoče,« je opisala Irena Zajc iz društva Odnos. Ljudje izražajo strah, da ne bodo plačevali, da jim bodo uničili opremo ali da ne bodo hoteli ven. Kdor je pripravljen oddati, pa pogosto postavi visoko najemnino ali ponuja res slaba stanovanja, kamor nihče drug noče. Ne iščejo samo v Ljubljani in Mariboru, a ljudje niso upravičeni do potnih stroškov za obisk tečaja slovenščine in si mesečnih kart niti ne morejo privoščiti. Pri številčnejših družinah pa ni problem samo to, da je na trgu manj večjih stanovanj, ampak tudi, da se jim od nadomestila za namestitev, ki jim pripada dve leti po pridobitvi statusa, odšteva prejeti otroški dodatek in je znesek prenizek za kritje najemnine in stroškov za, na primer, 3-sobno stanovanje. Dodatna ovira je, da je država lani ukinila 280 evrov enkratne pomoči ob izselitvi iz azilnega doma, tako da nimajo niti denarja za varščino.
Čeprav je bilo v času prebežniške krize več iniciativ za pomoč beguncem, je bilo posameznikov, ki so konkretno ponudili samostojno nastanitev, za prste ene roke. Med tistimi, ki so pridobili status, pa ni nekega navdušenja za ponudbe sobivanja, ki so sicer zaživele drugod po Evropi.
Odgovor na vprašanje, kako namerava država urediti nastanitev še približno 400 beguncev, za sprejem katerih se je zavezala v okviru evropskega solidarnostnega mehanizma, še čakamo.