Tiskane izdaje
Urednik revije Razpotja in analitik Luka Lisjak Gabrijelčič pravi, da se mu primerjava Emmanuela Macrona in Mira Cerarja ne zdi smiselna, ker da novi francoski predsednik ni »človek brez posebnosti«, saj je bil pred tem minister za ekonomijo, čeprav je njegova retorika neprepričljiva in po karizmatičnosti ne dosega Françoisa Mitteranda ali Nikolasa Sarkozyja, a ko govori o konkretnih ukrepih, se vidi, meni Lisjak Gabrijelčič, da stopa na domač teren.
Poleg tega, argumentira urednik Razpotij, je Macronovo gibanje naprej novost v francoski politiki, ko poskuša povezati sredinske liberalne sile ter zmerne republikance in socialdemokrate. »Macronu je na neki način, sicer v drugačnih okoliščinah, uspel projekt, ki se je v 4. republiki ponesrečil Robertu Schumanu in pred desetimi leti Françoisu Bayrouju. In po mojem ni naključje, da je Macron že v prvem krogu zunaj Pariza največ glasov dobil v nekdanjih trdnjavah krščanske demokracije in območjih, ki so leta 2007 glasovala za Bayrouja,« pravi Lisjak Gabrijelčič. Na drugi strani Cerar vsega tega nima; meni, da je SMC le bleda reinkernacija LDS, Cerar pa je slovenski Macron le toliko, kot za Vipavo pravijo, da so slovenske Benetke.
Socialni filozof Igor Pribac pravi, da bi o vzporednicah med Macronovim političnim gibanjem in uspehom SMC pred tremi leti lahko govorili, če bi na junijskih parlamenatrnih volitvah Macronova stranka dobila večino. »To se bo zgodilo, če bodo mnogi stari obrazi, kot je že storil nekdanji premier Manuel Valls, prestopili med Macronove kandidate. Cerar je stare obraze politično lustriral. In tu se vzporednica neha. Tudi sicer Macron ni tako politično opravilno nepreverjen, kot je bil Cerar. Bil je že minister in kot svetovni bančnik je na delovanje političnih vlad lahko že gledal tudi s ptičje perspektive,« pravi Pribac.
Slovenski radikalci
Če je bila Slovenija leta 2014 korak pred aktualnimi političnimi trendi, ko na volitvah zmagujejo novi obrazi, se postavlja vprašanje, ali bi lahko volitve prihodnje leto napovedovale tudi vzpon radikalnejših desnih političnih strank, ki bi gradile kampanjo na strahu pred tujci in birokratizirano EU.
To lahko pričakujemo, meni Pribac, zato ne bi presenetila krepitev Zmaga Jelinčiča, ki edini javno nasprotuje EU. Na splošno se je bazen nezadovoljnih z EU in globalizacijo okrepil po vsej celini, ne le v Sloveniji. Edini odgovor na negotovost lahko ponudi le robustna socialna država, ki lahko prepreči množično protisistemsko glasovanje. Vendar, opozarja Pribac, se vsi ti napori lahko sfižijo, če bi v Slovenijo pljusknil nov val beguncev. Vladne stranke bi v teh razmerah gladko izgubile volitve, Francija pa kljub terorističnim napadom ni izgubila temeljnih državljanskih pravic.
Luka Lisjak Gabrijelčič je še pred nekaj meseci videl »momentum« za prevlado desnice v Sloveniji pod vodstvom SDS, vendar, kot dodaja, je zdaj ta moment izgubljen. Težava SDS, ki se v anketah pojavlja kot vodilna stranka, je, da ves čas sedi na dveh stolih, pravi Lisjak Gabrijelčič. Dopoldne je sposobna širiti rasizem, protievropsko propagando in zanikanje holokavsta v svojih medijih, popoldne pa v državnem zboru govoriti kot francoski republikanci ali nemška CSU.
»Dokler bo NSi preveč šibka, da bi prevzela sredinski del Janševih volivcev, se bo ta igra nadaljevala. Vendar je zdaj jasno, da je orbanizem vsebina, zmerni konservatizem pa fasada SDS. Zdaj bi bilo logično pričakovati popravljanje fasade in skrivanje vsebine, a ni gotovo, ali ima SDS sploh dovolj miselne discipline za takšen obrat. Čisto možno, da bo še naprej ponosno drvela v izolacijo. Vendar problem ni SDS, temveč vsa preostala desnica, tako konservativna kot liberalna, ki ni sposobna ponuditi verodostojne alternative,« meni Lisjak Gabrijelčič.
Prihodnost populizma
Prve ocene francoskih predsedniških volitev so bile, da smo po Avstriji in Nizozemski dobili znova potrditev, da je radikalni populizem izgubil zagon na evropski celini. Pribac pravi, da je že mogoče tako razumeti, a da v politiki ni nič dokončnega. Leto 2017 poteka povsem drugače kot leto pred tem, saj ni več slik množic beguncev, manj je terorističnih napadov, IS je pred zlomom, učinki varčevanja počasi bledijo. Če se bodo begunci vrnili, se bo vrnil tudi populizem, meni Pribac. »Populizem in demagogija sta senčna dvojčka demokracije. Kotita se, ko izgine argumentirana javna razprava o pomembnih vprašanjih, in nevednost dobi krila,« pravi Pribac. Lisjak Gabrijelčič pa meni, da so proevropske in liberalne sile v zahodni Evropi ugotovile, da je desni populizem resna nevarnost, in se pripravljajo na odločnejši spopad z njim.
