Z reformo tudi odpuščanja v javnem sektorju

Ljubljana – Ministrstvo za javno upravo je končalo javno razpravo o reformi državne uprave, ki bi skupaj s predvidenimi spremembami v širšem javnem sektorju pomembno spremenila ustroj njegovega delovanja. Pogovori s sindikati se bodo kljub temu nadaljevali. Uspeh reforme je odvisen predvsem od pogajanj o plačni politiki za leto 2016.

Z vsaj dvema zakonskimi spremembama želijo na ministrstvu za javno upravo, ki ga vodi Boris Koprivnikar, pomembno poseči v delovanje javnega sektorja. Ključni posegi so predvideni predvsem pri merjenju učinkovitosti zaposlenih, ob tem pa naj bi v državni upravi ukinili tudi uradniške nazive in uvedli novo ureditev sistema uradniških delovnih mest.

Minister je svoje načrte podrobneje pojasnil na konferenci o modernizaciji javne uprave. Njeno uspešnost naj bi merili na skoraj vseh področjih in pri vseh zaposlenih. Konkretno to pomeni, da bi, recimo, na ocenjevanje uspešnosti dela učiteljev vplivale ocene njegovih učencev in siceršnja aktivnost pri dodatnih dejavnostih šole, pri ocenjevanju policistov število izrečenih kazni pa tudi število pritožb na njihovo delo, pri zdravnikih bi upoštevali obseg predpisanih zdravil, število napotnic in pacientov ter povratnikov, pri uradniškem kadru pa predvsem zamude pri postopkih in število izdanih odločb. Ocenjevanje bi zajelo tudi predstojnike.

Proti rigidni javni upravi

»Vsi se namreč spopadamo s težavami, da je javna uprava okorna, počasna, se na potrebe državljanov in spremembe ne odziva dovolj hitro. Rigidnost javne uprave je do neke mere smiselna, ker prinaša stabilnost v delovanje države, sploh v teh turbulentnih časih, ko vlade prihajajo in odhajajo zelo hitro, pa vendar ta rigidnost ne sme biti ovira za razvoj,« razloge za spremembe navaja Koprivnikar, ki dodaja, da »ne smemo iskati korenitih sprememb sistemov ali reform, temveč njihovo stalno izboljševanje«.

Tovrstno izboljšanje učinkovitosti sistema naj bi se zgodilo tudi z novelami zakona o sistemu plač v javnem sektorju in zakona o javnih uslužbencih. V njih je namreč predvidena večja varibilnost plač, konec avtomatizmom pri napredovanjih ter večja odgovornost in avtonomija »menedžerjev« v javnem sektorju, torej predstojnikov. S popravki plačnega zakona bi sistemsko uvedli variabilni del plače, ki se ga zdaj izplačuje kot delovno uspešnost. Delovna uspešnost bi lahko znašala do 30 odstotkov osnovne plače, pri izvajanju tržnih projektov pa do 50 odstotkov.

Reforma naj bi uveljavila tudi zakonski mehanizem za začasno znižanje plače zaposlenega, ki je v disciplinskem postopku. Znižanje bi lahko znašalo najmanj pet in največ 20 odstotkov osnovne plače in bi se lahko določilo za najmanj tri in največ 12 mesecev. Javnemu uslužbencu bi se obdobje za napredovanje lahko podaljšalo za eno leto, torej za eno leto zamrznilo, če bi njegov nadrejeni ugotovil, da v tem obdobju ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov. Če teh ni tudi po tem obdobju, bi delodajalec lahko začel postopek redne odpovedi zaradi nesposobnosti.

Po napovedih ministra Koprivnikarja naj bi noveli sprejeli do aprila prihodnje leto, predvidene spremembe, ki jih bo sindikatom predstavil jutri, pa bi predvidoma začele veljati leta 2017.

Vlada bi samo varčevala

Sindikate državne uprave je razburila predvsem ukinitev uradniških nazivov in nova ureditev sistema uradniških delovnih mest. Vodja njihove pogajalske skupine Radivoj Uroševič nam je pojasnil, da jih pri tem najbolj motita dve stvari. »Bojim se, da želi vlada s predvidenemi spremembami doseči le prihranke, ne pa večje prožnosti in učinkovitosti sistema. Z zakonskimi popravki pa po našem mnenju hočejo omejiti tudi socialni dialog, saj po novem ne bi bilo več mogoče določenih vsebin urejati s kolektivnimi pogodbami.« Obe strani se bosta na to temo srečali jutri.

Omenjena reforma je del širše strategije razvoja javne uprave 2015–2020. Profesor Aleksander Aristovnik s katedre za ekonomiko in management javnega sektorja nam je pred časom pojasnil, da strategijo podpira, a ima tudi pomisleke. Pogreša krovno strategijo razvoja Slovenije, ki bi pokazala, v katero smer se bomo razvijali v prihodnjih letih, temu primerno pa bi v ta strateški razvoj umestili vlogo javne uprave; strategija je usmerjena v javno upravo, medtem ko zanemarja širši javni sektor, za katerega tudi nimamo nikakršnega strateškega razvoja; premalo je konkretna in operativna, v njeno pripravo pa niso bili dovolj vključeni uporabniki; premalo jasno nakazuje vlogo gospodarstva in njegove vključitve pri prenovi javne uprave; odpira večino ključnih vprašanj javne uprave, ni pa jasno, kako bodo ključni cilji strategije doseženi; strategija ne prinaša revolucionarnih sprememb, za te pa bosta pomembna obseg in dinamika doseganja postavljenih ciljev, ki so relativno neambiciozno zastavljeni.