133. in 260.: Nagobčnika svobodi govora

133. člen iz jugoslovanskega kazenskega zakona je javnost vznemirjal v 80. letih dvajsetega stoletja, 260. člen slovenskega kazenskega zakonika jo danes. Čeprav nista neposredno primerljiva, lahko med njim potegnemo pomenljive vzporednice. Primerljiva sta kot simbola, pa tudi, ker vsak na svoj način varujeta državo pred državljani. Obadva omejujeta svobodo javne besede. Oba sta tudi tako široko zasnovana, da lahko v njunem imenu organi pregona preganjajo, kogar želijo. 133. člen je imel ambicijo, da bi zajezil »sovražno propagando«, a javnost si ga je zapomnila kot tistega, ki je sankcioniral verbalni delikt. Z njim so lahko, denimo, preganjali novinarje in mlade (ter malo manj mlade), ki so preveč jezikali.

Z 260. členom, ki govori o izdaji tajnih podatkov, danes preganjajo novinarje in tiste, ki tem razkrivajo tako imenovane državne skrivnosti. 133. člen je med drugim določal zaporno kazen od enega do desetih let za tistega, ki je pozival ali ščuval k rušenju oblasti ali pa je s hudobnim namenom in neresnično prikazoval družbene in politične razmere v državi. Po 260. členu pa se z zaporom do treh let kaznuje uradna ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke; kdor protipravno pride do tajnih podatkov, da bi jih neupravičeno uporabil, kakor tudi, kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.

133. člen se je v kolektivno zavest zapisal tudi zaradi priponk, ki jih je oblikoval Matjaž Vipotnik in s katerimi so državljani v osemdesetih letih izražali nestrinjanje z družbeno ureditvijo. Danes so tako redke, da jih ni v Googlovi zakladnici podob. Toda zapisane so v spominih otrok socializma.

Jugoslovanski kazenski zakon se je v samostojni Sloveniji uporabljal do januarja 1995. V slovenskem kazenskem zakoniku zloglasnega 133. člena ni bilo več. Ta je poznal izdajo vojaške, uradne in državne tajnosti, toda sodišče je moralo ugotavljati, ali so izpolnjeni formalni pogoji tajnosti (ali je v skladu s predpisi, ki jih dokument navaja, podatek tajen), obenem pa je moralo tudi vsebinsko presojati, ali gre res za tajnost podatkov. Približno enako je veljalo tudi po sprejetju novega kazenskega zakonika leta 1997, ko je tedanja vlada predlagala in z novelo tudi dosegla, da se ne glede na določbe drugega odstavka 266. člena ne kaznuje tistega, ki je uradno tajnost, katere vsebina je v nasprotju z ustavnim redom, posredoval za objavo ali objavil z namenom, da javnosti razkrije nepravilnosti pri organiziranju, delovanju ali vodenju službe, če objava za državo nima škodljivih posledic. To je veljalo za uradno in vojaško tajnost, ne pa tudi za državno. Kazenski zakonik, ki velja od 1. novembra 2008, navaja le eno kaznivo dejanje: izdajo tajnih podatkov (260. člen). Z njim se je izgubila tudi pomembna finesa, po kateri je moralo sodišče, ko gre za objavo tajnih podatkov v medijih, vedno tehtati med svobodo medijev in svobodo izražanja na eni strani ter interesom države, da podatki ostanejo tajni, na drugi. Sonja Merljak