Če govoriš po ovinkih, moraš imeti veliko časa

Pred kratkim ste praznovali 75 let, ste torej na tri četrt stoletja, tri četrt svojega življenja?

Ah, kje pa, temu ne kaže preveč dobro.

No, telesno ste fit?

Vsako zimo smučam, smo ekipa, smučamo skoraj vsak dan, in na koncu, ko sem še pomagal na pokalu Vitranc, me začnejo boleti kolena. Sem saniral, zdaj me pa kolki matrajo. Najbrž gre za vnetje.

Resnejših zadev pa ni?

Imam anevrizmo na trebušnem delu aorte, čisto naključno so mi jo odkrili. Lahko se zgodi, da dobim opornico.

Na leto imate koliko smučarskih dni?

Petinštirideset, petdeset. V Kranjski Gori imam sezonsko vozovnico. Začnemo pri hotelu Alpina, potem se selimo na poligon v Podkoren, imamo svojo špuro, tudi po nekdanjih progah, ki grejo v Kranjsko Goro. Kjer je sonce ... Smučamo dve uri, potem gremo na kofe.

Kako še športate?

Ko sneg odide, kolesarim. Tečem ne, malo pa po hribih hodim. Imam gorsko kolo, električno, a raje vozim po asfaltu. Električno kolo imam štiri leta, priporočam ga vsakemu, ki je malo šibkejši, odprejo se ti novi svetovi. Varneje je, ker ob vožnji v klanec ne opletaš sem ter tja, pa 10 km/h hitrejši si kot sicer. Saj jaz se matram, se ne peljem samo s štromom, kje pa.

Vsak dan se gibate? Zakaj?

A zakaj? Zato, ker mi paše.

Bežite pred čim, se bojite starosti?

No, starost ni ravno lepa, to te boli, ono te boli. Ampak sem se popolnoma sprijaznil, kaj zmorem in česa ne. V zadnjih 15 letih sem bil petkrat v Himalaji, na trekingih, pa nisem nikamor bežal. In po večjem potovanju naredim foto knjigo. Zase, morda dva, tri izvode.

Strastno fotografirate, od kdaj?

Prvi fotoaparat sem kupil na olimpijskih igrah 1972., v Saporu. Resneje fotografiram 15 let. Začel sem s slapovi Slovenije.

Živi zgodovino alpskega smučanja.
FOTO: Grega Kališnik

Torej narava?

Narava, tri močnejše teme imam, najprej slapove, potem jugozahod ZDA, Kalifornija, Nevada, Utah, Arizona, Nova Mehika, tam sem bil devetkrat. Imam veliko prijateljev, jih obiščem in zadevo povežem s fotografijo. Ne hodim, kjer hodijo vsi. Raziskujem po brezpotjih. Tretji sklop je Himalaja. Bil sem tudi v Namibiji, Patagoniji, Južni Ameriki ...

Kaj vas priteguje pri fotografiji?

Barve, oblike, a glede fotografije sem prišel do stopnje, ko bi se moral bistveno več podučiti, tu so še računalniki ... Tudi ko smo potovali po tekmah svetovnega pokala, kjer je bila kakšna galerija, sem jo obiskal. Slikarstvo mi pomeni veliko. Videl sem, kar je v glavnem najboljšega na svetu.

Katero prizorišče svetovnega pokala je estetsko najbolj fascinantno?

Zame Wengen. Zermatt je interesanten, ampak to ni prizorišče tekem.

Je smučanje estetski šport?

Do Stenmarka je bil.

Po njem?

Po njem se je pojavil Alberto Tomba, ki je odlično smučal, hkrati pa bil bistveno močnejši. In v istem času je bil boksar Mike

Tyson. In sem rekel, Tomba je Tyson smučanja. Vsi športi so šli v moč. Pa če vzamete odbojko, ko sem jo treniral, morda sem bil v odbojki celo boljši kot smučar. Bili smo na pragu prve zvezne lige, potem pa smo srečali ekipo iz Brna, tedaj so bili Čehoslovaki v vrhu sveta, imeli so igralca, 205 centimetrov, Šenk se je pisal. S soigralcem sva oba skakala čez 170 centimetrov v višino, ampak ko je on tolkel, je šlo vse čez naše prste. Spoznal sem, da ne moreš igrati odbojke, če imaš meter osemdeset. In že mi smo bili višji od prejšnje generacije, pa še pravila so se spremenila, z rokami se do tedaj ni smelo seči čez mrežo.

Smučali ste tudi tekmovalno?

Od 10. do 25. leta.

Nehali pa?

Ker sem šolo naredil pa premalo sem bil dober. Vsako leto je kakšen mlad prišel, ki me je nažgal, pa kakšen je nehal. Bil sem nekje med deset, prvi štirje, pet, so hodili na treninge v tujino, razlika je bila vedno večja. Smo pa Jeseničani absolutno prevladovali v Jugoslaviji, Sloveniji.

In s tekmovanj ste šli takoj med trenerje?

Ja, in treniral sem svojo generacijo, nekdanje sotekmovalce. Z opravljeno visoko šolo za telesno kulturo.

So vas resno jemali?

To bi morali vprašati Blaža Jakopiča, Mirana Gašperšiča, Andreja Klinarja ....

Velja, da govorite naravnost, brez dlake ... Ste incidentni?

Če govoriš po ovinkih, moraš imeti veliko časa. In ga je škoda. In če je kdo občutljiv, z menoj težko dela.

Je bilo torej težko delati v Sloveniji?

Ah ne, največ sem delal z mladimi, ki so hvaležni. Že leta 1970 sem vodil na tekme mladince, hkrati sem šolal trenerje, sam, večinoma so bili to amaterski kadri. Ogromno sem se naučil od profesorja Jožeta Šturma, ki je predaval osnove športnega treniranja, kar sem prenašal na alpsko smučanje. Šlo je za metode treninga. V Franciji sem naredil izpit za profesionalnega učitelja smučanja, najvišjo diplomo. Leta 1975 sem začel resno trenirati otroško reprezentanco. In jasno mi je postalo, da Slovenci na domačih smučiščih ne moremo biti dobri, ker jih nimamo. Pa je bilo stanje boljše kot danes. Kobla, Španov vrh, Zelenica, Zatrnik so zaprti ... Pionirje začnem voziti v tujino. Bili so Rok Petrovič, Tomaž Čižman, Andreja Leskovšek, Mateja Svet, izjemna generacija. In vsak dan po treningu je bila ob petih šola. Kjer koli smo bili. Če je imel kdo cveke, ni bilo treninga.

Poleg otrok ste trenirali?

Glede na daljša obdobja sem treniral otroke, zelo uspešno, pa mladince, pozneje našo A-reprezentanco. Naj rezultat je bila zmaga Jureta Koširja v Kranjski Gori in Kitzbühelu.

Francija?

Tam sem bil štiri leta trener upov, imeli smo vrsto svetovnih mladinskih prvakov.

Vaš naj, no ja, izdelek, Košir?

Koširja sem dobil narejenega, treba ga je bilo spraviti v formo, postopek treninga traja eno celo leto, a gradiš na tistem, kar je bilo že narejeno.

Oprema?

Tedaj sem bil v Elanu, štiri leta v razvojnem oddelku, pozneje še v Alpini deset let. V Elanu smuči, v Alpini pancarji, s katerimi sem se ukvarjal tudi pri Rossignolu. V Alpini smo se zavedali, da je treba narediti dober čevelj, za katerega je potreben marketing, ki ga prinese dober rezultat. Vodim projekt čevlja alpha, s katerim zmaga Grega Benedik na Jahorini, Čižman osvoji bron na SP v super G, potem zmaga Andrej Miklavc, pa dekleta, Alenka Dovžan, Nataša Bokal, Veronika Šarec, največ zmag pa doseže Norvežan Rune Christiansen, ki zmaga na 65 tekmah svetovnega pokala v smučarskem baletu, disciplina free style.

Čevelj je najpomembnejši del smučanja?

Je osnova, brez katere ne moreš izkoristiti smuči. Lahko imaš super avto, če imaš slabe gume, ne moreš hitro voziti. Bistvo je oprijem noge, za notranji čevelj mora biti čim manj prostora. Druga stvar pa je upogib ... Potem pa so tu smučke. Kjer je ogromno vedenja. In ko sem delal na razvoju, mi je bilo jasno, kam gre smučarija z zmanjševanjem stranskega loka.

Trener mora imeti praktične izkušnje?

Sigurno. Če nisi sam smučal, stal na smuku, kjer te je bilo strah, ne moreš razumeti tekmovalca. Razen na najvišji ravni. Še to, eno je šef reprezentance, drugo trener, ki daje napotke.

Kot predsednik države ...

Ali pa kot v fabriki, šef proizvodnje mora vse poznati, direktor ne. Naj šef je tisti, ki je šel od pometača ... Če te v življenju ni zeblo, ne veš, kako je pri minus 20.

Je tega znanja pri nas dovolj?

Mislim, da smo imeli veliko zelo dobrih trenerjev, ki jim je uspelo tudi na tujem.

Stanje naše smučarije ta čas?

Od najboljših let se je številčno zelo skrčila, od časov Bojana Križaja, ki je začetnik uspehov. Tekmovalcev je bistveno manj, eno je draginja, ljudje nimajo več časa, v socializmu ga je bilo dovolj. Na startu mladink v Italiji je bilo lani 99 tekmovalk, pri nas ne morejo podeliti bronaste kolajne, ker je ena od treh smučark padla. Drugi absurd je, da imamo svetovno prvakinjo v smuku pa mi.

Kako je to mogoče?

Ker v Italiji ni Darje Črnko, ni Kostelićevih, ki bi se v celoti posvetili tej stvari. Družina Kostelić je zame sploh največja zgodba v zgodovini alpskega smučanja.

Se splača očetu svoje življenje posvetiti otrokovi karieri?

Če pogledam sebe, zakaj v odbojki nisem bil dober – ker sem bil premajhen, v smučariji, ker nisem imel telesnih sposobnosti. Če imaš otroka z določenimi lastnostmi, se splača do določene starosti vztrajati. Pri petnajstih se odločiš. Nič velikega ne bo naredilo 99,9 odstotka tekmovalcev.

Ampak mimo je šlo osem let. V prazno?

Do 15. leta ni nič škoda, ker otrok pride do gibalnih izkušenj, psiholoških stresov, nauči se delati. In se vprašam, kaj je povprečen otrok za mamo. Genij. Pokojni oče znanega smučarja mi je rekel: »Pusti fotre, mame so ambiciozne.«

Uradno ste upokojeni? Potujete?

Deset let, najprej sem imel dve večji potovanji na leto, zdaj po eno. Sodelujem pri pokalu Vitranc, v klubu ASK Kranjska Gora sem član upravnega odbora. Dolga leta sem bil vodja tekmovanja, potem je ob meni zrasel Aleš Vidic, ki danes vodi še bolje od mene, sem pa njegov svetovalec.

Glede vsega?

Snega, jaz se ukvarjam s snegom. S preparacijo snega, ker to traja dolgo časa, od prvega snega naprej, recimo, kdaj je treba progo prvič pošpricati.

Kje dobite znanje o snegu? Kaj je sneg?

Poglejte, smučati sem začel s čevlji na vezalke, s smučmi brez robnikov, do danes sem dal skozi vso zgodovino, takih skoraj ni več v Sloveniji, taka sta recimo Tone Vogrinec in Filip Gartner. In tako o teh stvareh veš nekaj več ... Sneg? Mi smo smučali po naravnem snegu, utrjevali smo ga z vodo, z nitromunkalom, umetnim gnojem, potem smo uporabljali urejo, ki ima še bistveno več dušika, potem po navodilih FIS uporabljamo PTX, potem pa se začne uporabljati sol, grobozrnata morska, ki je očiščena. Bistveno je, kako je bil sneg v začetku prepariran. V Kranjski Gori imamo na poligonu, glede na nadmorsko višino, vsaj tri vrste snega. Če spodaj dežuje, zgoraj pada sneg, če spodaj zapade 20 centimetrov, zgoraj zapade pol metra, in tega je treba stisniti, zmočiti. Da postane gost.

Se je pred desetletji razmišljalo o snegu?

Seveda se je, a tedaj ni bilo teptalnikov. Postavili smo se v vrsto in štamfali od vrha do dna.

Kateri smučar je za vas najpopolnejši doslej?

Jih je več, enajst, dvanajst jih je, a v ožjem izboru je bil prvi Toni Sailer, potem Ingemar Stenmark, Alberto Tomba, Hermann Maier, zdaj Marcel Hirscher. Potem bi dal zraven Marca Girardellija, Pirmina Zurbriggna, Lasseja Kjusa, Kjetila Andreja Aamodta.

Franz Klammer?

On je bi samo smukač, ima eno zlato olimpijsko kolajno. Kjuus ima pet kolajn na enem SP.

In zdaj, ko Hirscherja ni več? Kaj pa Mikaela Shiffrin?

Med moškimi ni nikogar, Shiffrinova pa je že zdaj zgodovina. Pa Annemarie Moser-Pröll, Lindsey Vonn, Janica Kostelić pa Tina Maze.

Mazejeva je zraven? Niste pristranski?

Ne, je zraven, sigurno.

Bi bila Svetova, če bi nadaljevala, boljša?

Ne vem, špekuliram nikoli. Katastrofa je, da je končala tako zgodaj.

Zakaj je nehala?

Govorilo se je marsikaj. To vedo le ona in njeni starši.

Se splača žrtvovati krepek del telesnega zdravja za tri kolajne, ki ti visijo v sobi?

Odgovorim kot povprečen človek: ne vem. To ve tekmovalec, ko ima 60 let. Ivica Kostelić je imel osemkrat operirano koleno.

Prej desetletja v vrhunskem športu, zdaj vsak dan v pogonu, kaj vas še zanima v življenju?

Nesrečen sem, ker je Slovenija tako neuspešna. Na Voglu, ki ima čez tisoč petsto metrov nadmorske višine, decembra in januarja niso mogli smučati. Naprave pa spadajo v smučarski muzej. Po čem je znan Bled? Po cerkvici na otoku, po gradu na skali, kdo ju je naredil? Kaj je bilo narejenega po vojni? Kakšne peripetije imamo z enim tunelom, tirom, to je noro.

Za seboj imate najbolj črno skušnjo ... Kako premagati najhujšo bolečino?

Mislite smrt sina Roka? Sošolka iz gimnazije s podobno usodo mi je rekla: »Janez, samo delati je treba.« Zaposlen moraš biti, ker če začneš razmišljati ... V avtu nisem prižgal radia, če je bila kakšna sentimentalna glasba, nisem prenesel. Takrat zame ni bilo prihodnosti. Razmišljaš, da bi še sam odšel. Ampak ni pošteno do bližnjih. Vsi ti sicer nekaj prodajajo, ampak ne, ne, ne, to je hudič. Tedaj sem bil trener A-reprezentance, ker če si v takem času doma, se ti lahko zmeša. Tudi bral sem o žalovanju, najprej je zanikanje, kratek čas, potem koplješ, zakaj, dve, tri leta, potem pa daš zadevo v predal in je bolje. Tu je vedno še občutek krivde, sem se premalo brigal zanj, potem je tu naša medicina ...

Ste verni?

Ne, še zlasti od sinove smrti, no, že prej nisem bil.

Vzdevek Kita?

Joj, raje ne o tem.

Zakaj, zaradi asociacije?

Ja, seveda. Gre pa za to, da smo imeli testiranje pri odbojki in sem največ skočil. V višino.

Vam je žal, da niste postali vrhunski tekmovalec?

Ni mi žal, ker vem, da mi ni bilo dano.

Ste pa Luno fotografirali? Nad Everestom?

Seveda sem jo. Na enem od trekingov v Himalaji. Izza Nuptseja je prišla. Ampak ni bila točno nad vrhom.

Zima je lepša kot poletje?

Kaj pa vem, najlepša je jesen.

Fotografska oprema, jo ves čas dopolnjujete?

Nekaj časa sem bil povsem notri, ampak to je predrago, tako da ugotovim, da moja prioriteta ni fotografija, ampak smučanje.