A ga ni škoda za flancanje?

Mitja Gorjup (2.del): »Lahko bi me odrezal z enim gladkim ne, vendar je raje debatiral in me v glavnem prepričal«

Objavljeno
11. marec 2019 10.00
Posodobljeno
11. marec 2019 10.00
Delovi uredniki na delovni akciji – z leve Joco Žnidaršič, Mitja Gorjup, Boris Dolničar in Miro Poč Fotografiji Joco Žnidaršič
Zaradi izjemnosti Mitje Gorjupa in njegovega pomena za Delo in slovensko novinarstvo so spomini nanj med tistimi novinarji in sodobniki, ki so živeli in delali z njim, zelo bogati in zanimivi. Ob 40. obletnici njegove smrti pred letom in pol so se nanj spomnili nekdanji kolegi, sodelavci in prijatelji, in ob tej priložnosti je tudi nastala ideja o izdaji zbornika, posvečena delu Mitje Gorjupa. Objavljamo nekaj najbolj zanimivih odlomkov iz spominov kolegov in prijateljev, ki kažejo Gorjupa ne le kot »velikega šefa« Dela, ampak tudi v povsem drugačni luči.

»Z Gorjupom sem imel, mlad novinarski vajenec, malo neposrednih stikov. A trije ostajajo v spominu. Nič velikega ni bilo, a najbrž so me pomagali oblikovati, se v svojem zapisu spominja nekdanji dolgoletni urednik Sobotne priloge Janko Lorenci.
»Gorjup me je poklical k sebi in rekel, da me bodo odpustili, če bo šlo tako naprej. Ni rekel ravno odpustili, a bilo je resno, zame dramatično opozorilo. Pač posledica tega, da sem takrat po mestni kroniki, kriminalu in reportaži nekako prilezel v elitno zunanjo. In tam otrpnil. Deloma zaradi novinarskih veličin (Janez Stanič, Andrej Novak in drugi) okoli sebe, deloma zaradi svoje nevednosti, malo tudi zato, ker smo živeli živahno obnovinarsko življenje. 'Na preizkusu ste, mladenič,' je rekel Gorjup, nič starejši od mene. In tako so me za en mesec poslali v Tanzanijo, Somalijo in Etiopijo, takrat varne neuvrščene dežele. Potoval sem, se potil, trudil in pisal nekakšne polreportaže. Doma me je Gorjup znova poklical k sebi, me gledal, molčal – rad je dramatiziral – in rekel: 'Kar dobro je bilo. Opravili ste popravni izpit, mladenič.' Odlebdel sem v mehurčku olajšanja in sreče.

Kompromisi so svoboda za dva


Doletela me je redka čast napisati uvodnik za sobotno prilogo. Takrat je bila še velikega formata, enaka kot preostali časopis, uvodnik pa je moral biti dolg kakih pet tipkanih strani – cel roman. Za pisanje so mi odmerili skoraj ves teden, razkošje za današnje mrzlične čase. Nato je sledilo pet dni mučenja, vtikanja vedno novih listov papirja v bikast pisalni stroj. Bil je moj prvi uvodnik. Oddal sem pet tipkanih strani in potem alarm – Gorjup me je poklical k sebi. V obveznem puliju in modno kratkem suknjiču je sedel za mizo in pred sabo imel uvodnik. 'V redu je,' je rekel, 'ampak kaj bova naredila s koncem?' In potem je sledilo nekaj najkoristnejših minut v mojem poklicnem življenju. Opraviti sem imel s hitrejšimi možgani in spretnejšim jezikom, a imam najbrž nedogmatično prav in naposled sva se le dokopala do nekakšnega kompromisa, do tiste njegove priljubljene 'pahljače', ki se je počasi širila in peljala stvari po drobcih naprej. Lahko bi me odrezal z enim gladkim ne, vendar je raje debatiral in me v glavnem prepričal. A nekaj mojega je ostalo. Kompromisi so svoboda za dva.

Čisto navaden dan, potem vest, da je Gorjup nenadoma umrl. Miro Poč, razgledan, ciničen urednik, je jokal, kolektiv je zmedeno taval sem in tja, čudno tiho je bilo. To je bil moj tretji, morda najmočnejši stik z Gorjupom. Nič metafizičnega ni bilo, samo obupen občutek izgube, izgubljenosti, pogrešanja. Takrat in v naslednjih dneh sem doumel, kaj je avtoriteta. Občutek neavtoritet, tebe, mene, njega, da na neki širši ali ožji ravni obstaja človek, ki ima seveda napake, saj je človek, a scela dobro krmari stvari, človek, ki mu lahko zaupaš, po katerem se lahko malo orientiraš, ki ti vzbuja občutek nekakšne elementarne varnosti in predvidljivosti in ti omogoča, da se, čeprav v njegovi senci, ki je lahko kdaj nevarno posesivna, razvijaš, daš nekaj nase. Z Gorjupom je ena taka avtoriteta umrla,« se še spominja Lorenci.


Karizmatični princ partije


»Bil je karizmatičen princ partije z močnim egom, ljubljenec dobe, obenem pa včasih v vedenju kontroverzen, kar sem mu štel v dobro«, je o Mitji Gorjupu zapisal Željko Kozinc. »Mene osebno je znal na primer nahruliti, me gledati zviška, celo posmehljivo, istega dne pa tudi objeti in mi kaj spodbudnega, celo prijateljskega izreči. Sodil sem med tiste Delovce, ki so lahko vsako jutro pričakovali, da jih bo navsezgodaj pričakal sedeč na njihovi mizi in jih bingljaje z nogami, iskrega pogleda naravnost v oči, povprašal: 'Kaj pa vi pravzaprav delate pri Delu?' No, te epizode se v večini niso končale konfliktno, že zato ne, ker mu nihče ni upal oporekati, češ, bom povedal, kaj delam, ampak potem ko boste tudi vi povedali, kaj pravzaprav počnete na mojem delovnem mestu. Največkrat se je to njegovo presenetljivo, neizogibljivo zanimanje končalo s spravljivim: 'Prav, me je veselilo, samo da boste še bolj ustvarjalni …'

Bral pa sem v neki knjigi o Delu, da se je nekoč Andrej Novak zdrl nanj, kako se ne bo držal naročenih smernic pri komentiranju neke sporne poteze jugoslovanske zunanje politike, baje je celo rjovel, tako da se je glavni urednik umaknil z 'neumnim smehljajem'. Nisem bil zraven in rahlo dvomim o tem neumnem smehljaju, kajti sicer zelo senzibilni Mitja Gorjup ni bil tako neumen, da bi se kadarkoli neumno smehljal, čeprav se je kdaj znašel v neumni situaciji. Raje se je gosposko zravnal in pomenljivo utihnil. In sta se novinar in glavni pogledala kot dva borilna psa, ki se umirita, ker vesta, da imata iste vrline in bolezni.

Imel pa je resda rešpekt pred zunanjepolitičnimi novinarji. Vsi po vrsti so bili izobraženi, multilingvisti, inteligentni, včasih nevarno cinično svetovljanski. Mi, notranjiki, družbenopolitični delavci, si nismo upali vpiti nanj, preveč je bil suveren. Mlajši od večine je tako rekoč čez noč obvladal naše časnikarske veščine in jih tudi presegel.

Bil je namreč nadarjen za mnoga področja javnega delovanja, recimo tudi za retoriko, s katero je večina novinarjev skregana. Jaro Leskovšek, legendarni Leksikovšek, mojster splošnega znanja, mi je na nekem sestanku šepetal v uho: '… poslušaj, pet podredij je nanizal, ampak njegova poved je vendarle jasna, še jaz jo razumem … zdajle pa celih sedem podredij … ampak poglej, kako je poved briljantno zvozil … a ga ni škoda za flancanje?' No, kakšen pa naj bi bil na koncu dneva? Utrujen, seveda. Ampak to smo si težko predstavljali. Slutili pa smo, da je dober družinski človek. Kar dostikrat sem ga slišal, kako je lepo govoril o svoji ženi, še posebej takrat, ko je dobil tretjega otroka,« se spominja Željko Kozinc.


Sprehod po drevoredu


»Prvič osebno trčim obenj na nekem sprejemu v zunanji. Zunanja, elitna rubrika Dela, je organizator vseh seveda skrajno spodobnih Delovih hišnih zabav oziroma sprejemov ali karkoli je pač to tedaj bilo. Mitja prvič pristopi k meni s širokim nasmehom starega znanca in pove, da je v resnici moj stari znanec – redno prebira mojo škandalozno rubriko v TT-ju Helena, se srečanja z Gorjupom spominja Bernarda Jaklin. 'Bralcev Helene skoraj ni več, velika večina je najbrž že pomrla. Skratka, Mitja se rahlo reži, ko mi razloži svoje redno prebiranje Helene. Ampak to ni še nič – njegov oče je moj pravi oboževalec. Moramo se srečati. In Mitja organizira moje srečanje s svojim očetom, imenitnim tršatim, visokim starim gospodom; nekateri pač nikoli niso bili tovariši. Sprehajamo se v troje po Lattermanovem drevoredu, malce mi je nerodno in ne vem dobro, kam s seboj. Se pa dobro počutim in seveda sem polna sebe in od tistihmal sva Gorjup in jaz kot stara dobra znanca. Je pa zanimivo, da je ta izjemno privlačen moški videti na delovnem mestu nekako brezspolen. Nobena od tedaj sicer še ne zelo številnih žensk, ki ga obdajajo, ga ne doživlja erotično, vsaj jaz o tem ničesar ne vem. Občudujem ga intelektualno in visoko cenim kot osebnost. Ko njegovi nasledniki Gorjupove študijske dneve preimenujejo, ker ime Gorjup menda ne zveni več dovolj dobro, si pravim: 'Mojbog, kakšni pezdeti! Kakšni novinarski pezdeti.'


»Punce, pamet, pamet!«


Časi v sedemdesetih letih nasploh niso ravno politična pomlad. Znamenito Pismo za nekaj časa družbeno klimo spet vkuje v led. A v zavetrju na Tomšičevi 1 nam ni prav nič res hudega, čeprav ima zlasti šefica dolg jezik in piše uvodnike, ki so dostikrat družbeno nesprejemljivi. Tega ji sicer nihče iz politike nikoli ne pove v obraz. V štiridesetih letih mojega neskončnega urednikovanja mi ni v moji pisarni niti enkrat zagrozil, recimo temu, politični telefon. Je pa dostikrat, zelo pogosto, pritekel, preskakujoč stopnice, iz svoje pisarne k nam Mitja Gorjup: 'Punce, prosim!' nas je rotil, a nikoli nisem natanko vedela, ali misli stoprocentno resno: 'Punce, pamet, pamet! Ne delajte mi več problemov, kot jih je mogoče nositi.' Ni nas želel prestrašiti, morda mi je osebno poskušal vcepiti malo krivde. Vse smo mu lepo obljubile in kimale, ampak čez teden dni je bilo spet kaj vsaj malo narobe. Bilo mi je kristalno jasno – Gorjup je bil ves čas po svoji volji naš strelovod. Politika je pritiskala nanj, naj za božjo voljo naredi na Jani red; nenehno nas je jemal v zaščito. Bila sem mu hvaležna in znala sem njegovo držo ceniti. Ampak spremenilo se ni pri nas nič«, je med svojimi spomini na Mitjo Gorjupa zapisala legendarna urednica Jane Bernarda Jaklin.


Trženjski holivudarji


»Mitja je prišel na Delo, ko se je ponovno prelamljal svet. Po prvi ekonomski reformi, uveljavitvi trga, novi podjetniški miselnosti in menedžerski samozavesti je seveda sledil partijski udar proti novemu liberalizmu in razcvet prebujenega dogmatizma. Na Delu smo na mojo pobudo ter z Mahkotovo in Gorjupovo podporo ustanovili prvo pravo neodvisno oglaševalsko agencijo Studio Marketing. Z velikim navdušenjem smo začeli graditi nove podobe slovenskih blagovnih znamk, ki so osvajale jugoslovanski trg. Za celjski Toper, ki je postajal vodilni v programu atraktivne modne športne konfekcije, smo s Karpom Godino, sicer anatemiziranim predstavnikom jugoslovanskega črnega vala, posneli lep, zabaven, gledljiv televizijski filmček, ki je hudo vznemiril bolj pravoverne kolege na drugi strani Ljubljanice. »Lepi, mladi, veseli mladeniči in mladenke, ki skačejo po snegu in se zabavajo v barvitih Toprovih kostumih, so v resnici podoba ameriške mladine, ki bi nam jo Delovi reklamarji radi prodali,« je zapisal Dnevnikov urednik. Zadeva je bila mnogo bolj resna, kot se danes lahko zdi.

Osnovna organizacija Zveze komunistov na Delu jo je uvrstila na dnevni red posebnega sestanka, in ker 'trženjski holivudarji' tudi v lastni hiši nismo bili hudo popularni, bi se razprava lahko za nas končala tudi nevarno. Mitja je včasih neprijetno razpravo dolgo časa molče spremljal, potem pa je le dvignil roko in na videz nedolžno vprašal: 'Če so lepi, mladi, veseli mladeniči in mladenke zares podoba ameriške mladine, kakšna je potem po mnenju zaskrbljenih tovarišev z drugega brega Ljubljanice podoba naše socialistične, samoupravne mladine?' Tediju Pahorju, ki je bil sekretar osnovne organizacije, se je mudilo na televizijski prenos nogometne tekme med Jugoslavijo in Nemčijo. Prekinil je razpravo in zaključil sestanek, moja glava pa je spet enkrat ostala na ramenih, je med svojimi spomini na Gorjupa zapisal Jure Apih.


Najprej državna varnost, potem časopis


Mladenič, ki je bil naše generacije, ni imel samo hrbtenice, ampak da je dejansko reformator slovenske medijske scene. Osebno prijazen, energičen, odločen in jasen do novinarske kakovosti, predan časopisu. Vsem je jasno povedal, da mora Delo postati ne najboljši slovenski ali osrednji slovenski dnevnik, ampak jugoslovanski, evropski in svetovni. Ali smo visokokakovostni, lokalno slovenski, jugoslovanski in prinašamo svet Slovencem. ali pa nismo nič, je znal povedati.
Med nešteto prigodami se mi je v spomin najbolj vtisnilo srečanje dopisnikov v redakciji na Tomšičevi maja 1972 ali 1973. Najprej nam je predaval o vlogi novinarjev in dopisnikov Edo Brajnik, takrat predsednik zunanjepolitičnega odbora skupščine SR Slovenije. Tovariš Brajnik je bil vosovec, znana osebnost in je jasno dejal, da moramo dopisniki sporočiti pomembne novice, analize in komentarje najprej organom, ki upravljajo državo in skrbijo za njeno varnost. Potem pa je lahko objavljeno tisto, kar morebiti zanima javnost. Nekako tako, ampak jasno: najprej za državno varnost, potem pa za časopis. Zavladala je popolna tišina, nekateri, na primer Janez Stanič, so pobledeli, nekateri starejši so se muzali, ampak vse tiho je bilo.
Brajnik je odšel, nakar je spregovoril Mitja Gorjup: »Vi veste, kdo sem. Veste, od kod prihajam. In veste, da sem glavni urednik. Z vsem spoštovanjem do tovariša Brajnika in njegove zgodovine, vi ste dopisniki Dela. In pokorni samo bralcem, za katere pišete. In poročali boste samo bralcem. In še to: če dobim koga, ki se ne bo držal tega pravila, si lahko išče službo drugje, če jo bo našel.« To je v svojih spominih zapisal Delov dopisnik iz Brazilije Bogdan Šalej.